Duša se je odločila, da gre v naš fizični svet po izkustvo. Poda se na pot samospoznavanja in resničnega odkrivanja kdo v resnici je. Duša je izvorna energija, njena dominantna vibracija je visoka in močno ustvarjalna. S prihodom na svet se ji vibracija močno zniža z namenom, da tukaj skozi izkušnje in situacije pride do zavedanja, da je več kot samo fizično telo, da je čisti izvor energije ter da lahko tukaj in sedaj ustvarja življenje kot si ga sama želi in je njen namen.
Otroški jok naznanja novo življenje. Radost in neverjetno obilje ljubezni se v tem trenutku ustvari ob takem čudežu. Ob tako majhni kreaciji se človek počuti kot da gre lahko na konec sveta in da je vse mogoče.
Zadnji izdih človeka. Žalost, žalovanje, obžalovanje, jeza, nesprejemanje. „ZAKAJ?“ ki se ponavlja ob smrti. Nekdo, ki je še ostal na tem svetu, lahko to vprašanje ponovi neštetokrat.
Rojstvo in smrt. Na fizičnem nivoju sta ti dve situaciji dve popolnoma različni realnosti. Začetek nečesa in konec nečesa. Naša duša, naš izvor to ne vidi tako. Naš izvor vidi samo eno. KROG JE SKLENJEN.
Vsi mi smo prišli iz izvorne energije. Nalepka, ki bi dali tej energiji je nepomembna. Lahko ji rečete izvor, bog, univerzum, svetloba. Eno je zagotovo. IZ TE IZVORNE ENERGIJE SMO PRIŠLI IN OB SMRTI SE V TO IZVORNO ENERGIJO VRNEMO NAZAJ.
Ste se kdaj vprašali kaj se zgodi pred rojstvom in kaj se dogaja po smrti ? Vsa taka in drugačna vprašanja so pomembna za naš razvoj in ozaveščanje kdo v resnici smo. Veliko opazujem ljudi, ko je v bližini otrok. Majhni otroci so še zelo povezani sami s sabo. Živijo to kar v resnici so. Otroci so radost, sreča, veselje, ljubezen, navdušenost, razigranost, svoboda, lahkotnost, enostavnost. V prisotnosti te čiste energije se ljudje spremenijo, postanejo ta energija. Otroci začnejo odraščati in ta izvorna energija se počasi začne nižati. Počasi izgubljajo stik sami s sabo in začnejo pozabljati kdo v resnici so. Pridejo v sistem našega fizičnega življenja. Tukaj se začne delo duše, da se skozi življenjske izkušnje in situacije spet spomni, da je izvor čiste energije.
Ob smrti se človek počuti kot da je konec vsega in da ni poti nazaj. Žalovanje je lahko časovno razporojeno v različne dimenzije. Mine lahko hitro. Lahko pa se zdi kot da traja večno. Velikokrat se človek ne more sprijazniti s smrtjo. Močan je lahko tudi strah pred tem, da boš nekega dne umrl/a. Pa vendar je to naraven življenjski proces, kateremu nihče ne more ubežati.
Smrt modrega ne preseneti: vedno je pripravljen odpotovati. (Jean de La Fontaine)
Ob smrti je potrebno častiti življenje. Se spominjati lepih trenutkov z osebo, ki je odšla nazaj k svojemu izvoru. Koliko lepih trenutkov je bilo preživetih skupaj. Biti hvaleženi, da smo lahko tej osebi bili hči, sin, mati, oče, babica ali dedek, prijatelj/ica, sodelavec/ka in še bi lahko naštevali. Hvaležni, da smo bili kakršenkoli del njene ali njegove poti tukaj in sedaj. Žalovanje na tak način postane lažje in nekoga na tak način z večjo lahkotnostjo spustimo.
Vsi smo povezani med sabo. Vsi smo isti izvor. Nikoli ne umremo. Samo zapustimo naše fizično telo. In nekoč se spet najdemo v tej izvorni energiji. V resnici se moramo veseliti smrti in jo spoštovati, saj se takorekoč vračamo domov.
