Lansko poletje je vzklila zelo močna želja, da bi se po zelo dolgem času spet odpravili nekam ob morje. Spomini najinega poročnega potovanja na Santorini so bili še vedno zelo močni. Najinima puncama, polna emocij, pripovedujeva kam bi jih peljala na dober gelato. In to sva ponavljala toliko časa, dokler se ta srčna želja ni uresničila.
Medeni tedni – pravkar poročena.
Spominjam se popoldneva, ki se je prevešal v večer. Sprehajala sva se po kalderi vasice Imerovigli. Sonce je počasi zahajalo in se topilo v morje temno modre, gladke površine. Ob robu kaldere je tekla stezica med snežno belimi hišicami. Vse je bilo tako spokojno in imela sva občutek, da se nama je čas ustavil. Takrat sva posadila seme in poslala najino močno, iskreno željo v vesolje. Nekoč se bova vrnila z družino v to prelepo vasico.
Družina Mehle
Minilo je skoraj desetletje in želja se nama je uresničila.
Bil je vroč dan in vsi štirje smo se sprehajali po vasici Imerovigli do naše prve nastanitve. Bili smo pokonci že od ranega jutra ter že dokaj utrujeni. Iz letališča smo se pripeljali z avtobusom vse do Fire kjer smo pot nadaljevali peš. Pot nas je zanesla vse do cilja prvega našega hotela Above Blue Suites.
Pošteno smo se namučili najti recepcijo hotela. Bila je skrita v labirintu belih hišic, razporejenih po strmem hribu. Naši utrujeni obrazi so se po hitrem postopku spremenili v najbolj nasmejane obraze na otoku. Zagledali smo našo prostorno suito z najlepšim razgledom in veliko večjim bazenom, kot jih premorejo ostale suite. Tisti popoldan je daleč naokoli odmevalo čofotanje, otroški smeh in vriskanje. Ana in Meta sta se dobesedno zlili v bazen. Zvečer sva ju komaj spravila ven, da smo se lahko sprehodili po vasici in našli kraj kjer bi nekaj dobrega pojedli. Zasidrali smo se v prisrčen prostor, Dear Elie, v bližini našega hotela.
Ena od stvari v Imerovigliu, ki je vredna pol urnega sprehoda po vulkanskem pesku, je prečudovit Skaros Rock. V srednjem veku je bila naseljena grajska trdnjava. Od nje ni ostalo skoraj ničesar, razen podrtega kupa skalovja. Obisk in sprehod te gromozanske skale popestri prelepa mala bela cerkvica, ki se skriva zadaj nje. Kapelica z imenom Panagia Theoskepasti, ponuja prečudovite razglede na kaldero in na zasidrane križarke pod njo.
Naslednje dni smo se prestavili iz bolj turističnega dela otoka na drugo stran otoka, v vasico Akrotiri. V njeni bližini se nahajajo arheološke najdbe bronastodobnega naselja minojske civilizacije, ki je bil pokopan pod vulkanskim pepelom izbruha Tere v 17.stoletju pr.n.št. Najdbišče je zelo dobro ohranjeno. V večini je tudi pokrito in zaščiteno pred vetrom in vročim poletnim soncem. Obiskali smo tudi bližnjo Rdečo plažo, ki je tik pod vasjo Akrotiri. Do tam skoraj pripelje otoški avtobus. Le še malo se morate sprehoditi mimo ribiških tavernic, vzpeti po kamnitem pobočju in kmalu v daljavi zagledate edinstvene rdečkaste gore in pod njo plažo iz vulkanske lave pomešane z rdečo glino.
V Akrotiriju smo bivali kar osem noči. Na prvi pogled mogoče res ni tako atraktiven kot sta Imerovigli in Oia na drugi strani lagune. Rekel bi, da je mnogo bolj prvinski. Da sta srce in duša otoka tukaj doma. Akrotiri je veliko manjša vasica. Hiške raztresene po vznožju hriba ponujajo prelepe razglede na kaldero. Prvi apartma v katerem smo bivali, ni bil z razgledom na kaldero. Prednost je ta, da je imel samo nekaj minut do najboljših tavernic, avtobusne postaje in trgovinico, katera je bila res dobro založena. Nastanitev je Alafropetra Luxury Suites in vam jo res zelo priporočam. Ne spomnim se, kje bi nam bilo tako udobno. Resnično smo zelo uživali. Nikoli ne bomo pozabili našega jacuzzija na strehi apartmaja. Kakšna zabava in smeh. Na trenutke bi rekel, da smo bili kar malo preglasni. Zelo blizu nastanitve je hribček v vasi na kateri stoji Venetian castle (Goulas) s katerega je prelep razgled na velik del otoka in kaldero.
Odpravili smo se tudi na eno najlepših pohodnih poti, ki poteka od Fire do Oie. Dolga je približno 10 kilometrov in poteka večino časa ob robu kaldere. Kot pohodnik si deležen najlepših razgledov, pa tudi vročega in žgočega sonca. Ker nam hoja sredi dneva ni predstavljala težav, smo se nanjo odpravili v bolj pozno dopoldanskem času. Ker je večji del poti na izpostavljenih peščenih poteh, je bilo malo sence. Med potjo smo si vzeli čas, malo več postojank za pitje vode in kratke malice. Vztrajno smo počasi korakali proti Oiji. Na poti smo se ustavili v Imerovigliu na brunchu. Pri dveh manjših cerkvah, ki sta bile prava popestritev za oči, pa smo napravili še kakšno fotko in kratek počitek. Bližali smo se Oiji in začeli ceniti to pot. Na Oiji smo si privoščili res okusen in eden izmed najboljših gyrosov na otoku, Souvlaki n’ Wrap.
Še isti dan smo se odpravili kar 200 stopnic nižje do zaliva Amoudi, kjer so restavracije z morsko hrano. Malo naprej na poti, po skalnatem terenu, so mesta, kjer se lahko namočiš v osvežujočem morju. Bila je sredina julija, zato nas pogled na množico ljudi ni tako presenetil. Ostalo nam je edino, da se odpravimo nazaj po številnih stopnicah in poiščemo naslednjo plažo po imenu Katharos Beach. Tam smo se končno namočili in pošteno osvežili. Na poti nazaj proti Oiji nas je spremljalo žgoče sonce. Asfalt po katerem smo hodili se nam je že zelo upiral. Lahko si mislite kako smo se razveselili ameriške turistke, ki nam je ustavila z avtomobilom in nas odpeljala do vrha Oije.
Naslednje dni smo si najeli rent a car, da smo še malo bolje raziskali otok, poiskali plaže v bližini Akrotirija in okolici ter se izognili hoji po asfaltu in množici turistov. V mestu Akrotiri so mesta, ki ponujajo najlepše poglede na kaldero. Imeli smo rezervacijo v restavraciji The edge Restaurant z mizo na terasi, čisto ob robu z najlepšim razgledom. Vendar zaradi premočnega vetra to ni bilo mogoče. Znotraj restavracije smo si našli mizo in v miru, skoraj čisto sami, uživali ob hrani. To restavracijo bi svetoval, saj sta razgled in ambient resnično čudovita. Če želite izkusiti pristnost in noro dobro lokalno hrano, bi svetoval Misteli Restaurant ter Good heart. Mi štirje smo zelo uživali. Kljub glavni sezoni pa v Akrotiriju in njegovi okolici ni velikega vrveža turistov, zato so restavracije in lokali bili velikokrat prazni. Nam je to dajalo še večji občutek sproščenosti in svobodo.
Zadnje dva dni smo si zaželeli še malo razgleda na kaldero in se nastanili v Acro Blue Luxury Villas. Imeli smo prostoren apartma s svojim bazenom in jacuzzijem na vrhu. Razgled na kaldero in vasico Oijo je bil prečudovit.
Za obisk Santorinija smo si izbrali čisto sredino glavne sezone. Rezervirala sva vse zadnji trenutek, nekaj dni pred odhodom. Mislila sva, da se bo težje našlo kaj primernega za nas glede cene in lokacije. Vendar sva bila nad vsemi nastanitvami več kot zadovoljna.
Najbolj pomembno je bilo to, da smo od prvega do zadnjega trenutka, ko smo prišli na otok uživali v vseh odtenkih lepote, ki nam jih je dal. Bilo je čisto drugače kot je bilo pred desetimi leti. Zasedba ekipe je bila drugačna, pogled na življenje se je spremenil, malo pa tudi iz vidika, kam gre razvoj turizma na otoku. Zavedanje, da ni nič večno in predvsem krhko. Vsi hoteli so zgrajeni na vulkanskem pesku na pečini. Cenili smo vso to arhitekturo, spojeno z naravo, ki pa ji je zagotovo odmerjen čas.
Ničesar ni večno. Nekaj umira in se rojeva drugo. Nekaj zgnije in propada, da lahko zraste v spet nekaj lepega. To so zakoni našega planeta, vesolja. Vse se ravna po teh zakonih. Samo človeška rasa se upira tej nenehni rasti vesolja in širjenja. Ko spoznamo, da je smisel življenja ravno v tem, takrat počasi začnemo spuščati okovje togosti, upora in šele takrat se prepustimo smislu življenja.
