No, pa je prva noč za nami. Zbudlli smo se v lepo sončno jutro. Včerajšnji dan je bil za nas eden najbolj napornih od kar potujemo vsi trije skupaj.
Z letalom iz Hong Konga smo prispeli na mednarodno letališče Nadi v zgodnjem jutru in se brez vsakršnih uradnih zapletov odpravili ven iz letališča. Iz pred šestih let mojega zadnjega obiska sem takoj opazil, da so letališče malo bolj modernizirali in mu olepšali videz, da je videti malo bolj všečno kot pa je bilo.
Naslednjo spremembo, ki smo jo doživeli, pa je bila na avtobusu. Takoj, ko smo vstopili smo ugotovili, da ne bo šlo s plačevanjem z denarjem, saj so modernizirali plačevanje kar s kartico kot pri nas z urbano. Čeprav je jasno, da se Fiji spreminja in modernizira, je vseeno lepo videti stare brneče avtobuse z indijskim šoferjem, odprtimi okni in vrvico na katero z roko pocukaš, na koncu zazvoni zvonček in voznik že hiti z ustavljanjem.
Ana gleda risanke, oči v miru pije kavo
Ko smo prispeli do Nadija smo kmalu ugotovili, da nas bo ves ta tovor, ki ga imamo s sabo kar oviral. Kar predstavljajte si dober meter in pol visoko ženičko, z dobrim dvajset kilogramskim nahrbtnikom, zraven pa še z eno culico Aninih stvari.
Ker pa smo bili že vsi kar utrujeni in Ana še malo bolj zahtevnejša kot ponavadi, sva komaj čakala, da odloživa nahrbtnike dol iz najinih ramen. Še prej pa smo morali ujeti minibus do Lautoke, kjer smo se od tam odpravili do hiše mojega prijatelja Jimmya, ki ga poznam že deset let in se redno vračam k njemu, le da bomo sedaj trije.
Igralnica na letališču v Zurichu
Pot do sem je bila naporna, ampak zdaj smo tukaj. Navaditi se bo treba na njihov počasen ritem, saj zdaj, ko to pišem, še vedno ne gremo v mesto, čeprav smo to rekli že pred tremi urami.
Upam, da se kmalu odpravimo in nakupimo par nujnih stvari za Anino kosilo. Midva sva se že kar navadila na njihovo kasawo in zelenjavno juho s piščancem. Ana pa bo počasi privajala svoj želodček na njihovo hrano. Do takrat pa bova poskrbela, da bo jedla tisto kar ima najraje.
Drugače pa že načrtujemo nadaljne potovalne podvige in naše skupno življenje v čisto drugem okolju ljudi, ki smo jih bili vajeni. Kmalu bomo znali tudi ceniti preproste stvari v življenju, ki jih v našem stresnem ritmu pozabljamo.
