Bangkok

Bil je večer, ko smo stopili ven iz terminala v vročo, vlažno in čisto drugačno podnebje, ki smo ga bili vajeni v Sloveniji tistih zimskih dni. Ta občutek je vedno nekaj posebnega ob prihodu v tropske kraje, ko v zraku začutiš vonj po vlagi, vročini in na plano iz svoje prtljage vlečeš kratke in pospravljaš dolge kose oblačil.

Odpeljali smo se s taksijem iz res ogromnega letališkega kompleksa in se vozili do naše nastanitve po avtocesti, ki je direktno speljana iz te gigantske zgradbe do centra mesta.  Skozi okno avtomobila smo opazovali nočni utrip mesta, mnoge ulice so bile napolnjene s številnimi stojnicami hrane in skozi napol priprto okno so se vonjale vonjave pravega Bangkoka. Pozno zvečer, ko smo prispeli do Loog Choob Homestay sva bila navdušena in čisto nič utrujena po dolgem letu, Ani pa se je tudi kar dogajalo. Komaj sva čakala, da skupaj  spoznamo to velemesto in se prepustimo čarom, ki nam jih bo ponudilo v prihajajočih dneh.

Loog Choob Homestay je zelo majhen hotelček v lasti družine zelo prijaznih in ustrežljivih ljudi, kjer smo se počutili zelo domače. Imeli smo skromno a lepo opremljeno sobo z udobno kopalnico, pred sobo pa smo imeli tudi na razpolago skupno kuhinjo z vsem kar smo potrebovali za našo malo družinico. Vsako jutro so nas čakali masleni rogljički, pecivo in tudi tropskega sadja ni manjkalo, pa čeprav v ceno sobe nismo imeli vključenega zajtrka. Za našo prvo noč v mestu in kljub časovni razliki smo zelo dobro spali in bili zelo veselo razpoloženi za naše potepanje. Odpravili smo se vzdolž kanala, da smo si malo ogledali okoliš in nato kmalu smuknili v tuk tuk kjer se je najina osem mesečna Ana prvič peljala v najbolj kulskem prevoznem sredstvu. Zapeljali smo se do Lumpini parka, ki je zelena oaza sredi mesta. Sprehajali smo se po urejenih potkah z zelenimi površinami, opazovali smo mimoidoče ljudi med rekreacijo in številno cvetje, med njimi veliko vrst orhidej, ki rastejo iz majhnih košaric na deblu dreves. Po sproščujočem zgodnje popoldanskem sprehodu smo se odpravili nazaj do velikih vrat parka kjer smo poiskali tuk tuk, ki nam je postal nepogrešljivo in najboljše prevozno sredstvo, sploh v popoldanskih urah, ko so bile ceste nabito polne. Vozniki tuk tuka pa so bili zelo iznajdljivi in so znali velikokrat poiskati kakšne bližnjice, pa še za cene prevozov se je dalo zelo dobro spogajati. Čeprav nas je kdaj znal zapeljati v neznano in pri tem trdil, da smo na cilju. A ker se mu nismo pustili kar tako, smo jezno vstali in odvihrali do naslednjega voznika in mu pokazali kam mora točno peljati z Here mobilno aplikacijo, tako je vedel, da z nami ni šale. Tisto popoldne smo se počasi prepeljali malo bolj severneje od Lumpini parka v modernejši del mesta. Tuk tuk je ustavil točno pred tablo z napisom Gaggan, ime restavracije po lastniku in glavnem kuharju Gagganu Anandu, ki je že nekaj let na vrhu najboljših restavracij v aziji in tudi na svetu. Ker smo imeli do večerje še nekaj časa, smo se sprehodili po okolici in opazovali ogromne stavbe večjih svetovnih podjetij, ki so metale sence na glavno ulico in nam razkazovale veličasnost sodobnega Bangkoka. Gaggan Anand je svojo veliko zgodbo začel pisati leta 2010, ko je renoviral mestno hišo iz 19.stoletja in v njej odprl restavracijo GAGGAN. Ker je po narodnosti Indijec rojen v Kalkuti, njegova kuhinja izhaja iz indijske, vpeljal je sodobne tehnike iz časov, ko se je kalil v raziskovalni ekipi slavne španske restavracije elBulli.

Naj strmneva občutke večerje pri Gagganu tako: bilo je kot bi jedel v 19.stoletju v popolnem ambientu leseno belih sten in pogledom skozi okno na obsijano verando restavracije z baklami. Ob vsem tem pa je Ana zaspala na udobnem stolu, midva pa sva se enostavno prepustila hrani in uživala preostanek večera “v dvoje”.

V Bangkok sva se res zaljubila, saj je imel pokazati tisočero lepih obrazov mesta, od številnih templjev in tržnic, uličnih prodajalcev hrane, pa do lepih razgledov iz vrha stavb ali pa pogleda iz čolna glavne reke Chao Phraya in njenih stranskih kanalov. Najboljše od vsega pa je bilo, da je bila okusno dobro pripravljena hrana na vsakem vogalu. Velikokrat zvečer smo se odpravili kar do najbližje ulice kjer smo veselo palčkali okusne jedi in srkali juhe, tudi za Ano se je kaj okusnega našlo. V vsem tem času pa smo najraje zahajali v China town, bolj natančneje na Yaowarat Road, glavno ulico okrašeno z velikimi rdečimi neonskimi tablami in s kitajskimi napisi. Tam smo se veselo izgubljali v stranske uličice polne različnih stojnic in prodajalnic raznoraznih stvari. Opazili smo tudi nekaj restavracij, ki so ponujale glavno jušno specialiteto iz hrbtne plavuti morskega psa. Ta ulica se v poznem popoldankem času spremeni v eno najboljših lokacij ulične hrane v mestu. Najlepše  in nepopisno je bilo sedeti in kramljati z ljudmi iz vseh vetrov in jesti omleto z ostrigami in nazdravljati s pivom Leo. Obiskali smo tudi veliki nakupovalni center, Siam Paragon z razlogom, da obiščemo veliki morski akvarij, ki si ga je vredno ogledati, predvsem otroci v njem zelo uživajo. Najbolj zanimiv pa je glavni, velikanski akvarij v katerem plavajo največji morski velikani v družbi z jatami večjih in tudi malo manjših rib.
Ta gromozanski nakupovalni center je poln trgovin vseh svetovnih blagovnih znamk in restavracij, ki ponujajo bogato izbiro jedi za po nakupih lačne obiskovalce. Ker ne maramo preveč zaprtih klimatiziranih prostorov smo se raje odpravili do templja ležečega Bude(Wat Pho). Ležeči kip Bude je glavna točka tega templja in je s svojimi 46.metri dolžine res nekaj posebnega. Ko smo se sprehajali po notranjosti templja je bilo vse tako umirjeno in sproščujoče, da bi se zadržali v njem še kar nekaj ur in uživali v senci krošenj dreves ob opazovanju ljudi okoli nas. Glede na pozitivne izkušnje iz prejšnjega obiska templja(Wat Pho), smo se z dobro vero odpravili tudi do najbolj znanega mestnega kompleksa palač(Grand Palace), ki pa nas je že na vhodu zelo razočaral ob pogledu na vso to množico turistov, ki se je v kolonah vila do vhoda v kompleks. Kljub vročini in množici smo se prebili do vhoda, tam nas je pa od obiska odvrnila visoka vstopnina, pa še primerne obleke nismo imeli, dolgih rokavov in hlač.

Zadnji dan našega pohajkovanja po mestu, smo se odločili obiskati še eno restavracijo, ki sodi na listo Asia’s 50 best restaurants in smo bili veseli, da je nismo spustili, saj je njen kuhar eden najbolj prepoznaven tajski kuhar na svetu, Ian Kittichai. Sodeloval je tudi v  najbolj gledanem kuharskem šovu na tajskem in odpiral restavracije po celem svetu. Tako je leta 2013 odprl restavracijo Issaya Siamese Club in jo do zdaj zelo uspešno vodi v sto let stari obnovljeni tajski vili z lepim tropskim vrtom. Jedli smo v prostorni jedilnici v prelepem ambientu, ki te popelje daleč nazaj v preteklost Siamskega kraljestva. Zelo sva uživala in se spraševala, če bi lahko še kaj boljšega jedla.

Po vsem tem času, ko je minil od našega obiska tega mesta, si ne moreva, da ko pomisliva na Bangkok, da ne bi pomislila na hrano. In to ne samo hrano, ampak najboljšo hrano kar sva jo jedla kdajkoli do zdaj. Pa naj bo to ulična ali pa v najboljših restavracijah tega mesta.

 

 

About

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja