Bil je čas jeseni, na drevesih so počasi začeli odpadati rumenorjavi lističi in najina Ana je takrat dopolnila dobre štiri mesece. Ob misli, da bi bilo fajn spet malo zamenjati okolje za kratek čas, sva se odločila, da se preizkusimo na našem prvem skupnem potovanju z letalom in ne to kar v eno destinacijo, ampak v romantični Pariz.

Dan pred odhodom naju je malo skrbelo za izvedbo potovanja po Parizu, kako se bova obnašala s tem velikim kosom prtljage, ki se mu reče otroški voziček in kako se bo Ana počutila v vsem tem hrupu velemesta.

Zdaj, ko razmišljava za nazaj sva vesela ob spoznanju, da sva premagala začetni strah in skupaj z Ano spečo v vozičku prehodila velik del Pariza in točke, ki sva si jih zamislila pred potovanjem.

Nastanjeni smo bili v pravi parižanski hiši La Villa Paris z zelo prijazno gostiteljico Marie, ki je vsako jutro skrbela za bogat francoski zajtrk in s prijetnim prijateljskim klepetom in informacijah o vremenu, znamenitostih in nasvetih kam, kdaj in kako poskrbela za naše prijetno bivanje.

Galerije in oglede muzejev smo se odločili izogniti in se osredotočili na patiserije in bistroje, kjer sva se veselila vsakega grižljaja okušane sladice in jedi v bistrojih že uveljavljenih mladih šefov.
Vsak dan po zajtrku smo se odpravili skupaj z Ano v vozičku na daljše sprehode po ulicah Pariza. Čas za kosila in postanke sva si načrtovala sproti po njeni biološki uri, razen nekaterih rezervacij kosil in večerje, ki pa so potekale brez večjih problemov.

V veliko veselja nama je bilo, da sva jedla v najboljših bistrojih, ki nama bi zavidal sam Ernest Hemingway.

Najbolj sva si zapomnila deževno dopoldne v ulici Charonne, ko naju je med potjo do tja ujela nevihta in sva se z Ano v naročju komaj zbasala v taksi z vozičkom, katerega je bilo umetnost pospraviti v prtljažnike finih pariških taksijev.

V ulici Charonne, ki je bila kakšen mesec po našem obisku tudi kraj terorističnih napadov smo imeli rezervirano kosilo v bistroju Septime. Vstopili smo takoj, ko so se vrata bistroja odprla. Malo nama je bilo nerodno, ko sva vstopila z velikim vozičkom bolj primernim za na podeželje kot v mesto in naznanila, da imamo rezervacijo mize.

Po parkiranju prevoznega sredstva in nekaj minutnem nelagodju smo že vsi trije sedeli, Ana se je v naročju mamice malo pritoževala in si najbrž mislila svoje ”Fotr: kam si naju spet zvlekel”. Naročila sva krajšo različico hodov, z neverjetno dobro pripravljenim filejem ribe, žal sem že pozabil katera riba je bila in eno najbolj slastno sladico s koščki fig in sladoledom.

Po kosilu smo se lahko počasi odpravili peš proti domu, saj je dež že čisto prenehal. Na poti nazaj so nas premamljale številne lepo založene patiserije z mamljivimi sladicami, ki so nas kar vabile in jih v izložbi prodajaln ni bilo konca. Bila sva kot dva otroka, ki s prstom kažeta kaj bi vse poskusila. Od macaronov z mnogimi okusi do raznih sladic s kremastimi nadevi in čokoladnimi prelivi, skrbno okrašeni z precizno natančnostjo francoskih mojstrov.

Odpravila sva se tudi na večerjo kljub temu, da se Suzi ni povsem strinjala zaradi pozne ure, ko bi Ana morala že skoraj spati. Ampak ker mi skoraj vse ugodi, smo se odpeljali s taksijem do Avenue Parmentier. Le Chateaubriand je majhen bistro z velikim mojstrom Inakijem Aizpitartejem, ki je bil uvrščen zadnja leta med najboljše restavracije na svetu, top 50 restaurant in the world, predstavljen pa je bil v oddaji znanega pisca in novinarja Anthonya Bourdaina, ki je včasih tudi vihtel svoj nož v številnih ameriških restavracijah.

V bistro sva vstopila kot ena prvih gostov in sva takrat še nekako speljala z vozičkom med številnimi mizami. Namestila sva se za eno od najbolj udobnih miz, če bi se temu lahko reklo, glede na to, da smo sedeli poleg lesenih vrat na tleh za vstop v klet. Ta vrata so se odpirala in zapirala zelo pogosto in hrup se nama je zdel vse bolj glasen in moteč. Priznam, da je bilo ozračje vse drugo kot sproščujoče in v tistem trenutku nisva bila ravno sproščena in Ana tudi ne ravno zadovoljna, ker bi morala že spati.

Ko gledava to za nazaj, je bil vseeno en lep večer v hrupnem pariškem bistroju z dvanajst hodno večerjo.
Hrana je bila več kot odlična, hodi so se hitro stopnjevali in nisva dohajala vsega skupaj tako kot bi hotela. Sva pa doživela edinstveno izkušnjo z obiskom bistroja na petkov večer, ki bi ga z veseljem še nekrat ponovila v družbi najine malčice.

Prehitro so dnevi minevali, po koncu vsakega dneva pa so naju noge opominjale na prehojene kilometre pariških ulic, najini želodčki pa so veselo krulili od vseh vrst dobrot. Najine pohode sva vselej nagradila s kakšno posebno točko, kjer se je dobro jedlo ali pa samo na hitro prigriznilo. Za zadnji dan sva si za kosilo izbrala enega izmed najboljših dobrih starih bistrojev z obilnimi porcijami z zelo okusnimi zrezki, klasičnim french fries in obilnim soufflejem in creme brulejem. Bistrot Paul Bert je bil kot ostali dobri pariški bistroji zapolnjen do zadnjega kotička, vendar zelo malo nas je bilo tujih gostov, zato je bilo res luštno opazovati meščane kako kramljajo in uživajo ob božansko okusnih krožnikih.

Za konec dolgega popoldneva pa sva si še prišparala eno najboljših pekarnic Du Pain et des idees in si privoščila najboljšo pecivo na svetu Les escargots ali slovensko, polžki. Kar izpuhteli so nama iz rok tako sva jih na hitro pomalicala in utrujeno sklenila, da se bo najbolje domov odpeljati kar s taksijem.

Teden je bil res zelo pester in razgiban, izkoristila sva res vsako minutko časa. Ani pa tudi ni nič manjkalo, pa še varno je bila skrita v vozičku pred dežjem, ki je skoraj vsak dan muhasto padal.

Res je bilo lepo in sva vesela, da sva začela našo prvo malo daljšo avanturo v romantičnem mestu.