Na otoku Vanua Balavu smo že kar nekaj časa in naših objav ne moremo objavljati redno zaradi tehničnih težav operaterja Vodafone na tem otoku. Tako smo odrezani od zunanjega sveta, naših najbljižjih, prijateljev in čisto nič se nam ne sanja kaj se dogaja v naši deželici. Jutri bomo zakorakali v mesec december in Ani sva že pred potjo na Vanua Balavu kupila darilo za Svetega Nikolaja, ki ji bo pod kakšno kokosovo palmo na beli pesek prinesel nahrbtnik Frozen in nekaj sladkega kar se pač lahko kupi tukaj.
Med našimi sprehodi po peščeni kolovozni cesti obdanimi z mangrovi si prepevamo božične pesmice in se čudimo kako tukaj čas beži. Ta teden smo se preselili na drug kraj na otoku k drugi družini, ki za nas res lepo skrbi. Kot edini beli ljudje tukaj smo vsem na očeh in včasih postane psihično zelo naporno, ker nimajo občutka kdaj človek potrebuje čas zase. Posebno Ana včasih postane zelo občutljiva na določene ljudi in se odzove z jokom. Vendar še vedno ne dojamejo in še bolj silijo v njo, kar zadevo še bolj poslabša.
Pri nas v Sloveniji smo ljudje bolj kot ne vsak zase in bi nam tukaj včasih zelo prav prišlo, da bi za trenutek obstajali samo mi trije. Danes smo se odpravili s čolnom na piknik na lepo peščeno plažo. Bilo je rečeno, da se bodo z nami odpravili samo člani ožje družine. Zjutraj pa so se začeli zbirati še sosedje in na koncu nas je bilo na čolnu šestnajst ljudi. V tistem trenutku smo si tako zelo želeli naše družinske samote, vendar tako je pač tukaj. Še vedno smo se lahko za trenutek poskrili v majhen zalivček in se odmaknili od nenehnih utrujajočih in ponavljajočih vprašanj. Vendar vse skupaj je zbledelo, ko smo se odpravili snorkljati na prelepi koralni greben in Anine oči so kar sijale ob najinem pripovedovanju, da pod čolnom plavajo čisto pravi Nemoti in druge malo manjše in malo večje ribice različnih barv.
Naše potovanje je namenjeno, da imamo predvsem veliko časa drug za drugega kot pa smo ga imeli doma. Včasih pa se nam zdi, da ga imamo še manj kot prej. Vendar spoštujemo njihov način življenja in se pač moramo prilagoditi njihovi kulturi.
