Ladja groze!

Po skoraj dveh dneh plutja smo prispeli na otok Vanua Balavu. Kot sva opisala rabiš tukaj res veliko mero mirnosti, tudi najbolj uradna ura odhoda se lahko zamakne za cel popoldan do večera. Tako se je naš odhod, ki je bil ob dvanajsti uri, zavlekel kar do osme ure zvečer. Prva noč na morju se je za nas iztekla kar precej mirno in imeli smo srečo, da smo bili med prvimi na ladji. Tako smo si lahko izborili kotiček. Kotiček, ki smo ga imeli je bil na celi ladji še najbolj ustrezen za spanje in preživljanje časa.

Naslednji dan poznega popoldneva smo prispeli do prvega otoka Cicia. Tam so se nekateri potniki izkrcali a jih je na ladjo prišlo še več, tako da je bila naslednja noč malo bolj nemirna. Ljudje so se vseskozi premikali sem in tja, zrak v prostoru je bil neznosen od vseh čudnih vonjav hrane in toaletnega prostora, ki je bil kar v notranjem prostoru. Naša telesa so bila po prespani drugi noči tako lepo preznojena in smrdeča, da se nam je ladja začela gabiti. Komaj smo čakali, da jo zapustimo in stopimo na trdna tla otoka.

V prostoru, kjer smo vsi potniki sedeli in ležali na tleh med sedeži ni bilo počiščeno od kar ladja že pluje in to je že skoraj štirideset let.

Sedeži so že tako stari in nehigienični, da nam je bilo groza sedeti na njih. Tudi tuš, ki so ga uporabljali ga midva nebi uporabila za tuširanje najinih psov, kaj šele nas treh.

Tisti petek dopoldan, ko smo prispeli na Vanua Balavu smo se samo stuširali in privoščili dolgo spanje.


Če pomisliva za nazaj ali je bilo vredno tega napora je že dejstvo sama cena potovanja, saj bi za enosmerno karto za letalo odštela več kot za obe smeri z ladjo.

Priznava, da je bilo na momente zelo naporno in smrdeče a najbolj pomembno je, da smo srečno prispeli na otok.

About

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja