Točno pol leta potovanja je za nami in sedaj morava spet v realnost. Vračamo se domov iz našega res čudovitega potepanja in smo hvaležni za vse pripetljaje, ki smo jih doživljali na poti. Spoznali smo veliko dobrih ljudi, ki so nama stali ob strani, ko smo to najbolj potrebovali in kljub vsem težavam, ki smo jih imeli so nama ravno oni iskreno pomagali, da smo prebrodili naše težke trenutke. Ko tole piševa sva v Frankfurtu pri Suzini birmanski botrici in že komaj čakava, da presenetiva vse v Sloveniji. Komaj čakava, da vidiva izraze na obrazih naših najbližnjih saj so nas zelo pogrešali in upali, da se vrnemo čimpreje domov.

Kljub dejstvu, da se vračamo domov pa želiva to najino zgodbo nadaljevati, nadgraditi, še bolj napredovati in se samemu sebi dokazati, da zmoreva najine sanje spremeniti v realnost našega življenja. Tako že snujeva naše načrte in potovanja za bližnjo prihodnost. Veva, da nama ne bo lahko vztrajati na tej poti, da bova morala še veliko napredovati in se še marsikaj naučiti. Nekaj pa se gotovo zavedava, da sva na pravi poti, ki naju bogati, spreminja in sporoča, da je prava pot ravno zaradi tega, ker to čutiva globoko v sebi.

To je pot ljubezni in če jo izbereš boš vedno čutil veselje in voljo v sebi, da boš počel tisto kar te res razveseljuje, pa čeprav nam je včasih težko in bi kar obupali.