Četudi nisva ravno kakšna huda žurerja, sva se odločila ravno za najbolj žurerski otoček od treh Gilijev, ki so drug od drugega oddaljeni le streljaj in ležijo tesno ob Lomboku.
Ta mali otoček naju je kar lepo očaral, čeprav se nama je zdel na trenutke kar malo premajhen za vse nas turiste. Še vedno pa smo lahko našli svoj miren kotiček in košček bele peščene plaže, ki je bila skoraj samo za nas. Priznava, da smo se tukaj tako dobro počutili tudi zaradi našega hotela Jali resort.
Najbolj nama je bila všeč soba, ki je bila okusno opremljena z detajli in zelo čista. Ana je tudi uživala v svoji postelji poleg najine, kjer je zaspala v njej vse do jutra brez nočnega zbujanja. Hotel ima tudi skupen bazen, ki je le korak od sob in hotelsko restavracijo z najboljšo hrano na otoku in zmernimi cenami. Vsi hotelski gostje smo si lahko izposodili kolesa, ki so bila lepo vzdrževana in tudi Ana je dobila svoj sedež na kolesu, da smo se odpravili na vožnjo okoli otoka ali pa samo do naše najljubše bele peščene plaže, na kateri smo jedli okusne rambutane in malo počofotali v osvežujočem morju s pogledom na Lombok. Ker smo v naši hotelski restavraciji že poskusili cel izbor jedi in sva jim malo pojambrala, da nimava sreče z izbiro dobre hrane na tem otočku, so nama priporočili Pituq Cafe.
Takoj smo se odpravili s kolesom po labirintu peščenih ulic v notranjost otočka, se malo izgubili vmes, a jo vseeno našli. Bili smo presenečeni nad preprostim ambientom, prijaznim osebjem in še bolj navdušeni nad hrano, ki smo jo brez manjše težave vso lepo pospravili v naše želodčke. Zavedala sva se, da je jutri naš zadnji dan na Giliju in, da bi bilo škoda, če se ne bi odpravila nazaj poskusiti še kakšno slastno jed, ki je obetala že na meniju.
Zadnji dan sva se odpravila snorkljat na delu kjer naj bi se nahajale želve, pa sva imela polovičen uspeh. Jaz sem se odpravil snorkljat prvi, Suzana in Ana pa sta se igrala na pesku, ko sem na robu grebena zagledal velikansko želvo, ki je imela takrat še dopoldanski počitek, se ji malo bolj približal in si jo ogledal. Nato pa hitro odplaval nazaj do plaže in Suzani razložil, kje sem jo točno videl, a ji je na žalost ni uspelo videti in je najverjetneje že zaplavala v globino.
Ko sva se odpravljala na Gili Trawangan sva pričakovala še en zelo turističen, kaotičen kraj, a se nisva preveč obremenjevala s tem, saj tako lepih belih peščenih plaž in lepega morja redko kje najdeš.
