Ko sva bila doma v Sloveniji sva si zelo želela, da se najin ritem življenja umiri. Preveč hitenja drug mimo drugega, površna komunikacija, seveda tukaj nastane rutina, ki pa je ne prenesemo in nam gre iz dneva v dan na živce. Tukaj na Fijiju je zgodba popolnoma drugačna. Vedela sva, da bo ritem življenja čisto spremenjen. Fiji time. Po domače “da popizdiš”.

Drugače se po slovensko ne znava izraziti. Počasi sva seveda padla v otoški ritem a se povsem ne bova mogla privaditi, ker gre tukaj res vse prepočasi. Ko sva se odpravljala iz Lautoke, nama je prijatelj zagotavljal, da smo zmenjeni z voznikom, da nas po zajtrku odpelje v Suvo, glavno mesto Fijija. Po zajtrku sva lepo pospravila stvari, zapakirala v najine ruzake in veselo čakala na prevoz. A čakala sva zaman, saj voznika ni bilo od nikoder. V Suvi naju je že nestrpno čakala družina, ki nama je pripravljala lep sprejem.

Kuhali so za nas od jutra naprej, mi pa smo še vedno čakali in čakali. Končno se je pripeljal voznik, rekel, da s prevozom ne bo nič in stvar je bila zaključena. Ura je bila takrat dve popoldan. Ana je bila že malo utrujena, saj ni imela popoldanskega spanca. Ko nama je končno zaspala, pa je padla odločitev, da gremo na pot z avtobusom. Nikakor nisva hotela pustiti družine na cedilu, saj so se zelo lepo potrudili za naš prihod.

Ob 14:45 smo še vedno čakali na taksi, da nas odpelje do postaje. Odhod avtobusa je bil ob 15h. Midva na koncu z živci in jezna na ves svet okoli naju, kot ranjena leva, ki sta bila pripravljena zadati še zadnje udarce iz obupa. Ampak oni okoli naju, kot da se ni nič zgodilo. Gledali so najina jezna obraza in se niso kaj dosti obremenjevali. Na koncu nam je res uspelo! Po dobrih štirih urah smo se pripeljali  do Suve in družine, ki nas je nestrpno pričakovala.

Priznava, da je potovanje včasih res naporno, sploh sedaj, ko potujemo trije in je vse skoraj podrejeno najini mali a tako veliki punčki, ki je res rojena popotnica. Ti težki trenutki pa se kmalu razblinijo v trenutkih, ko je med nami veselje in smeh.

Kdo ve ali nam tak počasen ritem sploh odgovarja. Zato pa smo tukaj. Kaj ne?