Nekateri vsaj približno poznate Fiji ali pa ste kdaj slišali za to otočje sredi Južnega Pacifika, ki ga krasijo mnoge tropske plaže. Ne piševa vam zato, da bi vam zdaj na dolgo razlagala turistične kraje in najbolj znane otočke, po katerih je to otočje bolj kot ne znano.

V potopisih, ki sva jih prebirala in jih še prebirava se velikokrat ponavljajo eni in isti kraji, omeni se pitje omamne pijače kave in bolj površno opiše kako so domačini na tem otočju gostoljubni in da so na lestvici najbolj srečnih ljudi vedno uvrstijo na vrh te lestvice.

Midva pa gledava na to otočje kot najino rešilno vejo iz brezizhodnega tavanja v tej naši Sloveniji. Ob neštetih možnostih kaj narediti iz najinega skupnega življenja in številnih vprašanjih, ali vzeti kredit in se za celo najino življenje, po domače, zapufati do riti. Ne rečeva, da ne bi bilo luštno imeti kaj svojega, lepo malo hiško na vasi, malo vrta in še lepo dvorišče. Vse to zgleda od zunaj sanjsko, pa še dvakrat na leto bi lahko šli na potovanje za kakšen teden ali dva.

Vendar, ali se je kdo od vas vprašal kaj v tem vmesnem času ljudje počnemo in ali je to smisel življenja? Da norimo od ponedeljka do petka v zastrašujočem ritmu in na koncu ugotovimo, da se je leto obrnilo in mi še vedno počnemo stvari, ki jih pač moramo. Na koncu pa nam zmanjka časa za družino, hobije in medsebojne odnose.
Medsebojni odnosi doma, z prijatelji, na ulici in na vasi bolj spominjajo na konjske dirke kot pa na iskrene, vesele pogovore. Če pa pride do pogovora so večinoma ti zelo plitki, prazni in večinoma samo iz vljudnosti.

Družba v naši prelepi podalpski deželici se mora spremeniti, ne vemo pa kako, če nam materialni svet in ritem krojijo svoj način življenja.

Bodimo pogumni, izstopimo iz okvirjev in zgrabimo sanje, ki vedno znova prihajajo v naše življenje.