Jutro smo začeli z zajtrkom v sobi in poskušali z rezervacijo Uber taksija, neuspešno, saj smo pozneje po celem mestu videli table o prepovedi te storitve v Ubudu. Morali smo se znajti in se čim bolje spogajati s taksistom, ki je čakal na ulici s kartončkom  popisanim z imenom taksi. Ko smo se dogovorili, smo se odpravili do najbolj opevanih riževih teras na otoku, Tegalang Rice Terrace.

Terase se raztezajo od glavne ceste po celi dolini na drugo stran hriba in so kljub dopoldanskem dežju izgledale prečudovito. Sprehodili smo se po potki navzdol skozi dolino in na sosednji hrib, zelo smo morali biti previdni, da ne bi slučajno kdo od nas zaplaval v številne urejene bazenčke ob blatnih stezicah.

Pot smo nadaljevali do templja, Mount Kawi iz 11.stoletja. Njegova posebnost je 10  v skalo vklesanih nagrobnih spomenikov posvečenih kralju Anaku Wungsu iz Udayana dinastije.

Ko je Ana omagala in zaspala v naročju mamice, smo s taksijem nadaljevali še do zadnjega, za naju res posebnega kraja, kjer sva začutila res spokojni mir in zadovoljstvo v najinih dušah.

Tirta Empul tempelj, balijsko prevedeno v izvir Svete vode, ki se pretaka v bazene tamkajšnega templja in jo otoški hindujci uporabljajo za ritual čiščenja. Tako v bazenih vode ne manjka otočanov iz bližnjih in malo bolj oddaljenih krajev, se pa tudi turisti radi namočijo v bazenih izvirske Svete vode.

Naši želodčki so že veselo krulili in opozarjali, da bi bilo bolje zaključiti našo eskurzijo. Zato smo se ustavili v majhni restavraciji s prelepim razgledom na riževa polja, lepim ambientom in seveda dobro hrano.

Na dan 27.marca smo se počasi odpravili do centra Ubuda saj smo si zelo želeli ogledati Ogoh-Ogoh parado. Takrat se v poznem popoldanskem času na glavno ulico zgrinjajo vsi prebivalci okoliških vasi in z Ogoh-Ogoh lutkami različnih velikosti proslavijo zaključek starega leta in prihajajoče novo leto po hindujskem koledarju.

Tako smo tudi mi zelo uživali v veliki množici domačinov in turistov ter se pri spremljavi bobnov pozibavali ob opazovanju velikanskih lutk premikajočih vzdolž ulice.
Ker smo se tisti dan pošteno zmatrali, nam je naslednji dan kar prav prišel, da je bil to dan tišine ali Nyepi dan. Gostje smo morali ostati znotraj hotela, nobeden od živih ni smel na ulice ali na plaže, celo letališče in vse ceste so bile zaprte na otoku. Dan smo preživeli zelo lepo, ob bazenu in v medsebojnem druženju.

Naše dogodovščine v Ubudu in njegovi okolici so se tako zaključile, in čakalo nas je še dvodnevo bivanje v našem že poznanem Seminyaku.

Bivali smo na istem kraju samo v drugi vili, ki je imela to prednost, da je imela zunanji tuš. Bila pa je tudi čisto ob bazenu, kar sva morala biti zelo pozorna, da Ana ne bi padla v njega.

Tisto popoldne ob prihodu nazaj smo rentali motor in se hitro odpravili v Canggu, ki je od Seminyaka približno 15 minut vožnje.

To je bilo veliko bolj mirnejše mestece od našega Seminyaka in je nekakšna mala oaza za surferje, saj ima v okolici številne plaže, večinoma s primernimi valovi za surfanje. Ta mali kraj pa poleg meke za surfarje v notranjosti ponuja prečudovite riževe terase in mirne kotičke. Ob srkanju okusnih smoothijev in opazovanju okolice pa se čas ustavi in si rečeš to je pravo življenje.

V tistem času smo se še enkrat odpravili do južnega dela otoka, točneje do okolice Nusa Dua, znane po številnih luksuznih hotelih. Mi smo se odločili za plažo, ki je še predvsem neznana in posledično tudi manj obiskana. Našla sva jo na spletni strani z naslovom, 12 HIDDEN BEACH PARADISE THAT BALINESE WOULD NEVER TELL YOU.

Gunung Payung Beach res ni razočarala, temu pričajo tudi najine slike, ki sva jih objavila na Fb-ju.
Dostop do nje je iz parkirišča istoimenskega templja, navzdol po stoterih stopnicah. Že pogled iz vrha hriba na njo vas navduši in še tako brezvoljnega popotnika pritegne in mu da volje da jo obišče.
Plavanje za malo manj vešče odsvetujeva, saj je vstop v morje zaradi velikih valov lahko tudi zelo nevarno.

Tisti dan smo odšli še do plaže Geger, ki je veliko bolj prijaznejša za plavanje in čofotanje v vodi. Kakšno uro smo preživeli na plaži Mulia resort. Ta je bila tako lepo čista, saj so jo hotelski delavci s slamnatimi čepicami redno ohranjali čisto. Kot še nekaj kopalcev smo tudi mi razgrnili brisačo čisto na robu hotelske plaže, da ne bi vzbudili pozornost sprehajajočega  varnostnika.

Po kar precejšnji meri sončnih žarkov smo zbežali v zavetje avtomobila in se na našo ponovno željo odpeljali do Cangguja, kjer smo veselo srkali smoothije, Ana pa se je veselo igrala v starem dobrem Volkswagnovem transporterju iz konca šestdesetih. Res škoda, da so hipiji mimo in časi, ko so se vozili z VW transporterji v tople kraje in tam brezskrbno preživljali mesece, ko je bila v Evropi še zima.

Naše potovanje se je bližalo koncu in tako nam je ostal še zadnji dan, ki smo ga preživeli bolj ob bazenu in v bližnji okolici.Naj strmem, da je bilo na tem kratkem potovanju  veliko lepih trenutkov. Predvsem pa sva hvaležna, da smo dneve preživljali skupaj veseli in zadovoljni, da imamo drug drugega. Bilo pa je tudi nekaj s čimer bo ostalo nekaj grenkega priokusa. Ko nam je sredi prometno kaotične Kute nekdo ukradel telefon, ki mu ne bo najbrž prinesel bogastva in sreče. Ali pač?