Pobegnila sva. Vzela sva si čas samo za naju in se odpeljala do, nama, najlepšega kotička Slovenije – Posočja. Tja sva se odpravila zaradi najine dolgoletne želje po kanjoningu v enem izmed najlepših kanjonov Slovenije. Najine skupne trenutke pa sva hotela preživeti tudi ob dobri hrani, zato sva komaj čakala, da sedeva za mizo najboljše kuharice na svetu.
V petek popoldan sva se pripeljala v Kobarid. Tam sva imela rezervirano sobo v hostlu Hostel Kobarid, ki se nahaja nasproti Kobariškega muzeja in v bližini glavnega trga. Hostel, ki ga vodi ruski par, je čisto nov, zelo lepo opremljen in čist. V njem sva se počutila zelo sproščeno in domače. V isti ulici, le nekaj metrov stran, je tudi Hiša Polonka – mlajša sestrica Hiše Franko, ki ponuja lokalno, preprosto, domačo hrano, kakršno so v Hiši Franko stregli pred desetletji: Frika, starani tolminski siri, polenta, Frankov rostbif, manjkal pa ni niti hišni burger. Ne smeva pozabiti tudi na njihovo hišno pivo Feo, ki se je v teh vročih dneh zelo prileglo.
Dobre volje in gurmansko potešena sva se še malo sprehodila po kraju ter kramljala, kaj vse naju čaka naslednji dan.
V soboto zjutraj sva se odpeljala v Bovec na najin prvi resnejši kanjoning. Odločila sva se za agencijo Soča Splash in kanjoning Fratarica. Odpeljali smo se do vasi Log pod Mangartom in se z vodičem Tjažem od tam odpravili ob potoku Fratarica navzgor do izhodišča. Najprej je sledilo nekaj dričanj in malo manjših skokov, potem pa se je začelo zares s slapom Parabola, kjer smo se po vrvi spustili petdeset metrov v globino, da smo prišli točno pod slap. Nato je sledil še spust po strmi steni, imenovani Katedrala. Poimenovanje pride do izraza, ko ob spustu pogledaš navzgor in imaš občutek, kot bi se spuščal pod streho mogočne katedrale.
Zadovoljna, polna vtisov in že kar pošteno lačna sva se odpravila v center Bovca do Sovdata na masten burger in pale ale Pelicona iz Ajdovščine.
Proti večeru sva se odpravila v Kobariški muzej in si ogledala kratek filmček o Soški fronti in njihovo bogato zbirko, ki priča o težkih zgodbah vojakov, ki so se v Zgornjem Posočju bojevali med prvo svetovno vojno, katere stoletnico smo obeležili v preteklih letih.
Pretresljive informacije o Soški fronti in njeni razsežnosti so nama zapolnili misli.
Kot velika hedonista sva se zvečer odpravila v Hišo Franko na romantično večerjo. V Hiši Franko sva vedno zelo uživala in tudi tokrat sva bila presenečena nad številnimi novostmi v Anini kuhinji, kot tudi nad obnovo notranjih prostorov restavracije. Najbolj sva si zapomnila čompe, kuhane v senu, saj naju je ta krožnik presenetil vizualno, ravnodušna pa nisva ostala niti ob vonju po senu in okusu. Nov višji nivo je k hodom dodal kruh iz pire in melase Nataše Durič. Slikala in delila preko socialnih omrežij nisva skoraj nič, saj sva rajši uživala ob hrani in klepetala, se prepuščala trenutkom noči, ki je bila pred nama. Po večerji sva se odpeljala nazaj v Kobarid na trg, kjer naju je neverjetno odlična glasba skupine El Kachon prepustila užitkom pod jasnim zvezdnim nebom.
Naslednjo jutro sva se nameravala počasi vrniti domov. Pred odhodom sva se hotela samo še pozanimati o kanjonu Kozjak, zato sva zavila k še enemu ponudniku adrenalinskih aktivnosti v kraju. A glej ga zlomka, slučajno se je en par ravno odpravljal tja. Na hitro sva se odločila in se jima pridružila. Odpravili smo se v enega izmed najlepših kanjonov v Sloveniji. To je bila ena izmed najbolj odštekanih stvari, kar sva jih kdajkoli počela skupaj. Tisti dan nama res ni manjkalo skokov v globoke skrivnostno zelene tolmune potoka Kozjak. Še več, premagala sva samega sebe in napolnjena z adrenalinom res uživala. Že zaradi zadnjega skoka s slapu Kozjak, ki je prava dogodivščina, je ta kanjon res nekaj posebnega.
Po vsem, kar sva doživela v dveh dneh, sva bila prijetno utrujena in srečna, da sva se prepustila radosti življenja. Spet sva prebudila otroka v sebi. Naj živi otrok v vseh nas, saj smo na svetu ravno zato, da se igramo brez omejitev in odvečnih skrbi.
