Najina mala punčka je pri 21.mesecih postala že prava mala popotnica. Pozno zvečer, ko smo prispeli na Bali so njene oči zasijale od navdušenja in veselja, ko se je sprehajala po mehki zelenici naše vile Blubambu v Seminyaku. Po naši prvi malo manj prespani noči smo se šli malo razgledat po bližnji okolici Seminyaka in kmalu ugotovili, da brez prevoznega sredstva ne bo šlo.

Tako smo že naslednji dan sedli za motor in naredili izlet južneje od Kute do lepih peščenih plaž. Padangpadang in Suluban sta kraja poznana po dobrih valovih za surfanje, sta pa tudi kraja kjer se lahko malo tudi namočite v toplem morju. Čeprav slednji ni primeren za poležavanje se ga pa splača obiskati zaradi zanimive lege med dvema ogromnima kamnitima stenama in zanimivim izhodom na morje. Obiskali smo nato še tempelj Uluwatu, ki leži na strmi pečini nad razburkanim morjem.

Najbolj nas je skrbela pot nazaj skozi Kuto saj je cesta zelo kaotična, polna prometa in nepredvidljivih voznikov. Zato smo se kar hitro odpravili na pot, ki pa se je končala s krajo telefona. Med vožnjo je nepridiprav iz ženine roke izpulil telefon in zelo hitro izginil v sosednjo ulico medtem, ko sva si pomagala z navigacijo na njem.
Ostala sva brez telefona in tudi brez navigacije, izgubljena sredi Kute. Na srečo pa sva imela kontakt od hotela in skoraj prazen drugi telefon, ki je zadostoval za rešilni klic, da so prišli po nas.

Naslednji dan smo malce z grenkim priokusom preživeli dopoldan ob bazenu naše male vile, popoldan pa zbrali pogum in se odpravili do templja Tanah Lot.

Tempelj se nahaja na majhnem otočku ob skalnati obali in v času oseke je dostopen kar peš. Ko smo postali že malo lačni in se je že začelo temniti, smo obiskali restavracijo Dandelion v kraju Canggu, z prelepim ambientom in dobro hrano. Po lepem zaključku dneva smo že čisto pozabili včerajšnji pripetljaj in utrujeni zaspali.

Tukaj smo bili že tretji dan in smo se odločili za malo daljši izlet do Padangbai beach, kjer vozijo čolni na sosednji Lombok in Gili otočke. Od vrveža popotnikov, voznikov taksijev in ljudi, ki so ponujali razne izlete, od snorklanja in potaplajanja, smo se odmaknili čez sosednji hrib v sosednji zaliv in uživali na prelepem koščku obale belega peska, na katerem nas je bilo samo peščica.

Ko smo plavali in uživali na prečudovitem koščku prelepe obale smo spoznali očeta in sina nizozemca. Z njima smo preživeli cel popoldan, obiskali smo  plažo Pasir Putih, blizu mesta Candidasa,  med vožnjo nazaj  obiskali Luwak coffe farmo in povečerjali čisto po indonezijsko v že nama znani majhni restavraciji Tamade.

Na priporočilo novo pečenih prijateljev sva se naslednje jutro odpeljala z Uber taksijem do najinega hotela v bližnji okolici Ubuda. Zelo sva bila presenečena nad ceno prevoza Uber taksijev, ki so cenejši za enkratno ceno od navadnih taksijev. Voznik nama je tudi povedal, da Uber vozniki na Baliju niso ravno zaželeni in velikokrat pride do kakih sporov z strani taksistov, saj so jim velika konkurenca, za nas turiste pa je Uber servis zelo dobrodošel s cenovne plati.

V hotelu so nama povedali, da so v vili še gostje in da bo treba še malo počakati, vendar smo imeli zgodaj popoldan že komaj pričakovano rezervacijo  v eni najbolj ocenjeni restavraciji v Aziji. Hitro smo se odpravili z shuttle busom do centra Ubuda, kjer smo  malo pojedli in šli naokrog.

Ob zgodnjem popoldnevu smo vstopili v Locavore in se usedli v bolj umirjen kotiček restavracije. Osebje in vzdušje restavracije je bilo res nekaj posebnega. Začeli smo z malimi grižljajčki, ki so navduševali in novih okusov kar ni bilo konec. Potem pa še naslenjih sedem hodov, ki so bili za moje pojme in okuse prava perfekcija, neverjetno. Med kosilom je naša Ana spraznila baterijo pametnega telefona z njeno najboljšo risanko Maša in Medved, tako da smo se vsi imeli luštno.

Ker so nama ob prihodu v hotel obljubili še 15 minutno masažo nog, se nisva upirala in z veseljem nastavila najine utrujene tačke. Tisti dan smo vsi trije lepo utrujeni zaspali z mislimi na nov dan.