21. junija smo stopili na trg pred katedralo Santiago de Compostelo in zaključili svojo najlepšo dogodivščino do sedaj. Ta je bila polna razburljivih trenutkov veselja, smeha in tudi joka, ki pa se je hitro spremenil v solze smeha. Kar naenkrat sva se zavedla, da smo skoraj na cilju.
Še dobro, da smo pot nadaljevali do Fisterre in Muxie, da ni bilo vsega kar naenkrat konec! Ko smo prispeli v Santiago, namreč nisva imela nobenih posebnih občutkov. Morda sva imela prevelika pričakovanja … A tudi v življenju je na koncu le redko tako, kot smo si zamislili.
Zelo pa smo bili veseli, ko smo se po dolgem času spet srečali z našim dobrim so-romarskim prijateljem Davidom. David je možak iz Dublina, ki bo naslednje leto dopolnil sedemdeset let in je tiste vrste človek, za katerega lahko rečeva, da je bilo (tudi) zaradi srečanja z njim vredno prehoditi El Camino. Spominjava se, da nas je že prvi dan El Camina neka sila privedla do srečanja z njim. Mi smo se zaradi slabega vremena odločili za lažjo pot skozi Pireneje, on pa je zgrešil smerokaz. Vsi smo se lotili iste poti – on s počasnim tempom, a z veliko modrosti, mi pa z veliko zagnanostjo, a neizkušeni. Tisti dan smo se velikokrat srečali in tudi kasneje na poti smo se ob vsakem ponovnem srečanju zelo razveselili drug drugega ter se podružili ob popoldnevih.
Meniva, da je David ena izmed tistih oseb, ki jih v življenju ne srečaš pogosto. Je poliglot, psiholog in pisatelj. To je bil njegov drugi El Camino in je bil zanj čisto poseben, saj se je že sredi marca peš odpravil na pot iz Dublina. Že prvi dan hoje je dobil žulje na podplatih obeh nog, a je z njimi vztrajal vse do cilja. Po njegovem prvem El Caminu, ki ga je prehodil pred dvajsetimi leti, se je pri petdesetih odločil za študij psihologije ter pozneje tudi napisal nekaj knjig o psihologiji človeka. Je zelo prijeten človek, ne ravno gostobeseden, a ko govori, je kot odprta enciklopedija!
Ko pogledava nazaj, na poti ni bil pomemben cilj, ampak čudoviti ljudje, ki sva jih srečala na njej. Tudi David je tistega popoldne, ko smo pili pijačo na trgu s prelepim vrtom blizu katedrale, dejal: “El Camino ohraniš v posebnem spominu zaradi ljudi, ki jih spoznaš na poti in ne zaradi doseženih kilometrov in športnih dosežkov posameznika. Ti sčasoma zbledijo, ljudje pa ti za vedno ostanejo v srcu.” In midva se strinjava z njim, saj nam v tem hitrem vrtiljaku sodobnega sveta enostavno primanjkuje časa za pristno človeško družbo in stik z naravo.
Prvi dan na poti z Davidom
Pred grafiti v Sarriji
