Radost je v malenkostih

Po enaindvajsetih dneh El Camina smo si vzeli prost dan za počitek v Leonu. Zaradi vsakodnevnega vstajanja ob zgodnjih urah, nenehnega pakiranja in zlaganja vrečk v nahrbtnike in iz njih, smo bili že kar malo utrujeni. Noge nam bodo za dan počitka zelo hvaležne. Jutri pa se bomo z napolnjenimi baterijami spet odpravili proti Santiagu.

Tako zelo sva se privadila na težo nahrbtnika in se vživela v vsakodnevno hojo, da po enodnevnem počitku komaj čakava, da spet začneva hoditi! Ko vsak dan po napornih dobrih dvajsetih kilometrih hoje popoldan prideš na cilj in veš, da si naredil še en korak proti končnemu cilju, je občutek nepopisen. Vsak dan znova si neizmerno srečen in v srcu čutiš toplino. Želiva si, da bova po zaključku te poti tudi v najinem vsakdanjem življenju doživljala občutke, kakršne imava sedaj. Mogoče zdaj vsaj malo bolje razumeva, zakaj je ta romarska pot že toliko ljudem spremenila pogled na življenje…

Neverjetno, koliko ljudi sva v teh treh tednih srečala na poti. Prav za vsakega od njih bi lahko rekla, da je bil res nekaj posebnega. Morda obstaja nek razlog, energija, način razmišljanja, nekaj pač, kar nas je privedlo do tega, da se zdi, da nam je usojeno, da se vsakodnevno srečujemo na El Caminu. Zagotovo pa lahko rečeva, da se nama še pred dvema mesecema niti sanjalo ni, da bomo tudi mi z njimi romali proti skupnemu cilju – Santiagu.

Meniva, da je najpomembneje, da si v življenju vseskozi postavljamo majhne, a dosegljive cilje in jih tudi uresničujemo. Ali kot bi dejali Japonci – pomembno je najti svoj »ikigaj«, svojo »srečo večne zaposlenosti«. Tako se bomo lahko v življenju vedno veselili vsakega dneva posebej.

About