Nočna mora

Peti dan v priporu

Preživljamo za nas najtežje čase. Danes je petek, dvanajstega januarja, in smo zaprti že peti dan, odkar smo prišli iz Samoe. Po nesrečnih okoliščinah smo sedaj tukaj, v hotelu, kamor pošiljajo vse ljudi, ki jih želijo deportirati nazaj v svojo državo. Razmere niso ravno rožnate. Poskušava ostati pozitivna, vendar je zelo težko ostati miren. Čakamo, kako se nam bo ta zgodba iztekla.

Po glavah nama rojijo ena in ista vprašanja vsak dan. Posebno zato, ker nimava nobenega pojasnila zakaj smo sploh tukaj. Tudi nisva imela nobene priložnosti, da govoriva še s kom drugim, kot s človekom, ki nas je poslal sem.

Razočarana, zmedena, prestrašena, utrujena in še kakšen občutek bi se našel, ki bi opisal najino počutje. Prej nisva nikoli imela težav na letaliških kontrolah, a tisti dan se nama je svet zavrtel v čisto drugo smer, ki si je nisva nikoli predstavljala.

Želijo nas poslati nazaj v Slovenijo in nam zaključiti naše potovanje. In to vse zaradi enega človeka, ki ne razume zakaj potujemo in misli, da bežimo stran od Slovenije.
S sovražnim pogledom in hladnim obrazom nama ni pustil niti do besede. Ni nama dal priložnosti, da bi mu obrazložila, da imava karto za naprej iz Fijija do Avstralije. Pot si seveda načrtujeva sproti, saj nama je tako lažje ter bolj ekonomično. On pa je samo želel, da se naša pot konča tukaj. Vztrajal je, da nas bodo deportirali domov. Vmes je še pripomnil, naj pustiva najine sanje in zapustiva Fiji. Prepovedana nama je kakršnakoli komunikacija in izhod iz hotela.

Na tem mestu smo že skoraj cel teden, brez denarja. Hrana je ena in ista, Ana je vmes dobila še hudo vročino. Sedaj samo še obupani brez odgovora čakamo in upamo na čudež.

Če nas pošljejo domov, nama bo zelo težko. Vendar se ne bova pustila, prebolela bova in šla naprej.

Dvanajsti dan v priporu

Danes sva nestrpno pričakovala obisk direktorja imigracijske službe. Ko sva že mislila, da iz tega ne bo nič, je nekdo potrkal na vrata. In glej ga zlomka. Na vratih sva zagledala visokega možakarja, oblečenega v tradicionalno krilo SULU in modro BULA srajco z motivi hibiskusa. Podali smo si roko in z BULA VINAKA obojestransko izmenjali pozdrav.

Povedal nama je, da ga je poklical moj dolgoletni prijatelj, mu razložil našo situacijo ter da je samo za nas priletel iz Suve v Nadi poslušati najino plat zgodbe. Prisluhnil nama je in povedal, da sva bila zadržana, ker nisva imela povratne karte za domov. Čudno, saj sva se pred odhodom na potovanje res stoodstotno prepričala in vsi odgovorni so nama zagotovili, da zadostuje samo izstopna letalska karta. Ponudil nama je pomoč, da nas bo izpustil. Opraviti morava določene zahteve, ki nama jih je postavil.

Naša mala sobica

Trinajsti dan v priporu

Danes sva si uredila vizo za v Avstralijo, kupila letalske karte za Sydney in mu poslala email z vsemi dokazili. Zdaj pa samo še čakamo, da v roke dobimo naše potne liste in odvihramo novim avanturam naproti.

Zajtrk, ki smo ga čakali 2 uri

Petnajsti dan v priporu

Zjutraj sva se zbudila in si rekla : “Upava, da smo danes zadnji dan tukaj”. Na telefonu sva imela še toliko mobilnih podatkov, da sva pogledala email in videla, če je danes res nekaj novega. Oči so nama kar zasijale ob branju in gora se nama je odvalila od srca! IZPUŠČENI BOMO! Komaj sva čakala, da nekdo potrka na vrata, nama izroči naše potne liste in zaželi srečno pot naprej. In res. Zaslišiva trkanje, pred vrati stoji uradnik iz imigracijske službe. Beseda steče in potem sledi še naslednji šok. Ker ne bomo deportirani domov in bomo naprej nadaljevali potovanje, si moramo stroške pripora kriti sami. Nisva vedela kaj storiti, saj vse kar sva si želela je to, da gremo čimpreje ven iz pripora in normalno živimo naprej. Tako sva odšla do recepcije in vprašala za račun. Potem se nama je svet popolnoma sesul! Ob številkah se nama je zavrtelo v glavi. Uradniku sva povedala, da računa ne bova plačala, saj kar sva tukaj preživela ni vredno počenega groša. Uradnik odide, najina agonija pa se spet nadaljuje. Spraševala sva se, s čim sva si to zaslužila. Brezupno sva čakala na čudež. Ob šestih zvečer, pa je končno spet nekdo potrkal na vrata in z velikim nasmeškom rekel, da naj greva z njim na letališče, saj naju tam čakajo potni listi. Nisva mogla verjeti! Vsa prestrašena, obupana sva še enkrat vparašala, če je to res. On pa je z nasmeškom samo pritrdil, da so mu naročili, naj nama priskrbi potne liste in lahko odideva iz hotela brez obveznosti.
Vsa presrečna sva takoj poklicala prijatelja, ki nas je prišel iskat. Objeli smo se in se veselo odpeljali proti domu.

Če mislite, da sva zdaj mirna vam poveva, da še nisva. Danes zjutraj sva prebrala email, v katerem piše, da sva bila izpuščena, a sva še vedno dolžna poravnati stroške pripora. Kaj se bo zgodilo ne veva, vendar trenutno sva samo srečna, da smo zunaj.

About

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja