Otočje sreče

Prebivalci Fijija so smatrani kot eni izmed najsrečnejših ljudi na svetu. Pred slabim letom dni smo tudi mi iskali srečo na oddaljenih rajskih otokih. Naše polletno potovanje se je začelo 6.oktobra 2017. V tem času smo izkusili mnoge reči, obiskali prelepe plaže, jedli eksotično sadje, o katerem lahko pri nas samo sanjamo.  Potovati po svetu in spoznavati različne kulture nama je v največje veselje. Razumeti drugačno in dobiti priložnost, da vsaj za nekaj trenutkov živiš kot »drugi«, ima za naju sedaj še večji pomen. Potovanje na Fiji nama je odprlo oči na marsikateri ravni in tudi sam koncept raziskovanja in spoznavanja novih kultur sedaj vidiva v širši perspektivi. Stvari, ki so nam bile prej samoumevne, nam sedaj niso več.

Avanturistična potovanja, življenje pri domačinih in predvsem potovanje izven cone udobja je Sebastijan poznal še predno sva naletela drug na drugega. Pogosto ga pohecam, da je zadel jackpot, ko je spoznal ravno mene, pripravljeno, da z njim vandram po svetu. Neverjetna sreča! Ker si je Sebastijan na Pacifiku že ustvaril krog prijateljev, sva se lažje odločila, da se za dlje časa tja odpravimo na našo družinsko avanturo. Ana je bila takrat stara dve leti. Že od malega je navajena potovati, saj je nisva skrivala pred svetom, ampak sva sklenila, da ji ga pokaževa v vsem njegovem sijaju.
Sebastijan se je po šestih letih spet vrnil na Fiji in zelo zanimivo je bilo videti, kaj se je v tem času spremenilo. Globalizacija in modernizacija je dosegla  tudi te oddaljene pacifiške otoke. S 1. oktobrom 2017 so na primer uvedli elektronske kartice za vožnjo z avtobusom in plačevanje z gotovino žal ni bilo več mogoče. Na to so naju opozorili že na letališču, a kar nisva mogla verjeti. Da je to res, sva se prepričala šele, ko sva stopila na avtobus. Na drugi konec sveta se odpraviš, da ubežiš modernizaciji, vendar te ta ponovno ulovi. Pri vsem tem pa je najbolj zanimivo opazovati, kako se ljudje s tem spopadajo … Na glavnem otoku Viti Levu, mestu Lautoka in glavnem mestu Suva, ljudje nimajo večjih težav. Na potovanju po zunanjih otokih pa sva videla, da sta lahko globalizacija in modernizacija kar trd oreh. Začne se že pri mlajših generacijah, pri starejši pa oreh postane še trši.

Vsaka vas na otoku ima svojo šolo, ki jo otroci obiskujejo. Ko opravijo primarni in sekundarni šolski program, se lahko odpravijo na glavni otok in tam šolanje nadaljujejo na priznani pacifiški univerzi USP (The University of  South Pacific). Na to univerzo hodijo tudi otroci priseljencev. Otroci, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov ne odločijo za USP, pa ostanejo na svojem otoku. Na nekaterih otokih je lahko dobiti zaposlitev in zaslužiti denar, veliko vasi pa je tudi izoliranih, zato njihovi prebivalci nimajo druge možnosti kot »samo« živeti tam. Način življenja, ki je za njih normalen, je za na nas nedojemljiv. Takšne vasi imajo male kantine, kjer prodajajo res najnujnejše stvari. Olje, sol, sladkor, moka. Najde se tudi kakšen posladek, kot so piškoti in sladoled. Na otoku Vanua Balavu sva npr. zelo težko dobila ustekleničeno vodo. Prodajajo samo gazirane pijače, ki jih pijejo v potokih, voda pa jim je tuja. Pijejo tudi čaj iz svežih limoninih listov. Obvezno si ga sladkajo z dvema velikima jušnima žlicama rjavega sladkorja. Poveva jim, da pijeva čaj brez sladkorja. Kako smo si različni.

Razne druge stvari z ladjo pripeljejo z glavnega otoka. Domačini se lahko odpravijo v Suvo na obisk k sorodnikom, nakupijo potrebno in potem vse pakete natovorijo s sabo. Ko smo potovali z ladjo, je bilo zelo zanimivo videti, kakšna je njihova kultura potovanja. Ponavadi potujejo v skupinah. Še na tako majhnem prostoru se vsi zasidrajo z veliko prtljage. Nič nama ni bilo jasno. Torba na torbo, paket na paket, s sabo prenašajo velike posode za shranjevanje živil, ki služi za čas potovanja. Obvezna je tudi ogromna termovka vroče vode. Brez tega nisi pravi Fidžijec. Tudi midva sva se prilagodila sistemu, saj drugače ni šlo. Ko smo potovali z ladjo, sva nakupila dovolj hrane za čas plovbe. Načeloma bi lahko hrano kupila na ladji, vendar je cena seveda dražja. Vodo, ki jo lahko kupiš v Suvi za 1.50 FJD, je na ladji 5 FJD. Zato si domačini hrano navadno skuhajo vnaprej in jo shranijo v manjše posode, da jo lahko jedo na krovu. Za plovbo na otok Vanua Balavu sva nam tudi midva pripravila zalogo. Plovba je trajala dva dni in s sabo sva vzela pečena piščanca in riž. Vsega seveda nismo pojedli in smo ostanke pustili za kasneje. Hrana je zaradi posod in velike vročine na ladji začela smrdeti. S težkim srcem sva jo vrgla v koš za smeti. Kar me spomni na ravnanje z odpadki na Fijiju, nad katerim si večino časa lahko zelo razočaran. Fiji ima veliko naravnih biserov, ki pa se včasih, žal, kar izgubijo v smeteh. Dobesedno. Vsi napisi za ločevanje odpadkov in opozorila, da naj pazijo na svoje lepe otoke, izgubijo smisel, ko mečejo na tla papirčke od bonbonov, vrečke od slanih prigrizkov, plastenke in še bi lahko naštevala. Plaža z najlepšim peskom na svetu jim ne pomeni kaj dosti. Namesto, da bi čuvali svojo prečudovito naravo, jim ni mar. Pri nas hormon sreče naraste ob misli na življenje na rajskem otoku. Za njih je odlaganje odpadkov povsod drugam kot v koše nekaj samoumevnega.

Kljub temu bo Fiji ostal v naših spominih kot raj na zemlji. Stopili smo na otoke, na katere belec ne stopi. Videli smo kotičke, ki jih obiščejo samo domačini. Spletli smo trdna prijateljstva, ki bodo ostala za celo življenje. Res sva srečna, da smo lahko to doživeli kot družina, saj potovanja človeka bogatijo. Ana še vedno govori o tem potovanju in vseh prigodah. Ko jo vprašamo iz kje je, pravi, da je iz Fijija. Mogoče se nekega dne sama vrne tja …
Hkrati pa sva bila neizmerno srečna, ko sva se vrnila domov. In še bolj sva hvaležna za vse, kar nama življenje nudi.

Pa vi – ste srečni? Kaj je za vas sreča?

About

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja