Smrkčeva dežela

Pred nami se je v daljavi risala meglica otoka Rabi, ki se nam je zdela zelo blizu a kasneje se je izkazalo, da pot do tja ni tako enostavna. Iz otoka Taveuni smo se pripeljali v eni uri z malo večjim čolnom do Natuwu baya na otoku Vanua Levu, kjer smo se kar malo načakali na avtobus, ki je pripeljal po štirih urah čakanja. Nato pa nas je čakala skoraj dve uri dolga pot z avtobusom, ki je ustavljal na skoraj vsakem ovinku in brnel po neasfaltirani cesti.

Ko mi je sedeči domačin pred nami povedal “This is Karoko”, smo izstopili iz avtobusa na prašni cesti sredi ničesar in se že kar malo utrujeni sesedli na naše nahrbtnike in se zagledali v daljavo našega otoka.

Naš jedilni prostor

Tam smo bili dogovorjeni s Frenkom ali po naše Francetom, kakor hočete, ki je učitelj v vasi Nuku in živi s svojo družino v vasi Tabiang. Edini problem pa je bil, da na otoku Rabi skoraj ni nobenega telefonskega signala zato ga v tistem trenutku sploh nisem mogel poklicati.

Tako smo stali tam sredi prašne ceste ob majhnem zalivčku in čakali na čoln, ki bi nas odpeljal na otok. Potem pa se je izza mangrovov pripeljal čoln, čez nekaj minut pa še avto po cesti v katerem so bili domačini otoka na katerega smo bili tudi namenjeni.

Izkazalo se je, da so ta čoln najeli in na srečo smo se tudi mi lahko urinili na njega in tako tudi kar precej privarčevali, saj bi nas najem čolna stal precej več. Ko smo končno prispeli na tla Rabija, pa nikakor nisva mogla razložiti domačinom kdo je tisti Frenk pri katerem bomo bivali naslednje dni.

Po vseh ponavljajočih vprašanjih so se nama zdeli že malo moteči in utrujenost nas je naredila še malo bolj nestrpne, tako da smo komaj čakali, da se prikaže naš Frenk. Otok se nam je zdel na prvi pogled zelo neurejen, nič čudnega, saj živijo na tem otoku prebivalci otoka Banabe, ki imajo podobne korenine kot prebivalci Kiribatov, Gilbertovih otokov.

No o tem malo kasneje saj se je po blatni cesti prikazal naš Frenk in nas odpeljal k svoji družinici.

Hiša v kateri smo bivali se nam je zdela veliko bolj urejena in čista kot ostale hiše v katerih smo bili do sedaj, ampak še vedno daleč od nivoja naših domov. Domačinom ravno ne pomeni veliko čistoča njihovih domov, predvsem kuhinj in kopalnic, ki so za nas najbolj občutljiva tema. Drugače pa smo se pri Frenku zelo dobro počutili, po eni strani smo imeli srečo, ker je Ana ravno tam zbolela in se tudi pozdravila v dobrih dveh dneh. Tako smo potem lahko raziskali otok, ki je večinoma zelo malo naseljen in ga krasijo številni lepi zalivčki, ki pa so dosegljivi le s čolnom. Drugače pa je otok Rabi zelo nerazvit. Edina cesta, ki poteka po zahodni obali otoka je navadna kolovozna blatna cesta, ki se ob večjih deževjih zelo uniči, je pa edina kopenska povezava med vasmi. Velikokrat sva se tudi spomnila na smrkce, saj so njihove hiše kot nekakšne smrčje hišice v ironičnem pogledu.

Smrkčeva dežela

Otok Rabi so Angleži kupili v obdobju druge svetovne vojne od Fijija, da so na njega izselili vse prebivalce otoka Banaba-Ocean Island, da so na njem lahko začeli izkopavati fosfatno rudnino. Tako na Rabiju večino živi prebivalsto otoka Banabe in nekaj mešanih družin med Fidžijci in Banabančani.

Po tednu dni na tem otoku sva sklenila, da se odpraviva nazaj s čolnom do Savu Savuja, kjer sva si ogledala to prelepo mestece, znano po vročih vrelcih in po prelepem zalivu, ki so zavetje mnogim jadrnicam, ki priplujejo mimo iz različnih koncev sveta.

Zaliv v Savu Savuju

About

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja