O vikendu pri Repovžu sva že dolgo razmišljala, saj sva si želela v dvoje pobegniti nekam, kjer bi uživala ob dobri hrani in veliki izbiri vin. Teh dni sva se veselila, kot se mali razposajeni otroci veselijo novih igrač. Iz prejšnjih obiskov sva dobro vedela, kaj pričakovati od večerje, a so naju, kljub visokim pričakovanjem, pozitivno presenetili.
Celotno doživetje ne bi moglo biti boljše, zato jim dajeva posebno oceno – namesto petih jabolk/treh zvezdic/ipd. dobijo najini iskreni in zadovoljni srci. Hvala, ker ste nama polepšali vikend! Za večerjo sva izbrala pethodni meni, ki je bil ravno pravšnji zalogaj za najina želodca, da sva se ob spremljavi Gravnerjevega Brega letnik 2007 dobro počutila. Hodi so si sledili lepo počasi, začenši s Pozdravom iz kuhinje: kruhom s paradižnikom, kozjo albuminsko skuto in bučnim oljem.
Hladna predjed je bila deska različnih tanko narezanih mesnin (mdr. sevniške salame in lardo slanine krškopoljca) ter treh vrst sirov (kozjega, kravjega in ovčjega) s pašteto iz zajčjih jeter. Na treh majhnih krožnikih so bili tatarji (postrvji, goveji z ajdo in pesin); na četrtem, posebno patentiranem, pa so bili zaseka in dvojček salam BioSing: prva v kombinaciji svinjine in govedine ter druga v kombinaciji svinjine in medveda. Zaradi njihove posebne zgodbe, si želiva obiskati tudi njih.
Sledili sta dve topli predjedi: prva so bili ravioli s kozjo albuminsko skuto, blitvo, sirnim drobljencem in sirno peno; druga pa je vključevala stročji fižol z ocvirki in smetano, bučno omako, jurčke ter vijolični krompir. Za glavno jed so postregli dušeno pleče jagenjčka, sirne štruklje, rdečo peso in korenje, kar je potrdilo stopnjevanje okusov prejšnjih hodov in še bolj spodbudil najine apetite po sladici, ki je pri Repovžu vedno zvezda…
Suzana se je posladkala s pehtranovim sladoledom, čokolado in malinami, jaz pa z bezgovo peno, želejem modre frankinje in zmrzlino domačega ledenega čaja.
Najina večerja se je bližala koncu, zato sva zadovoljno izpila še zadnje kapljice oranžnega in se prešerna posmukala v najino sobo. Bila sva presrečna, da sva pri Repovžu tudi prespala, saj nama je bilo v sobi z udobno posteljo tako všeč, da sva preslišala tudi jutranje vabilo zvonov k nedeljski maši. Ležerno sva se počasi odpravila na zajtrk, za katerega lahko rečeva, da je bil to najboljši najin zajtrk ever. Nikamor se nama ni mudilo, saj sva (po dooolgem času) preživela enega izmed najlepših vikendov v dvoje.
Šentjanž, ki mu domačini pravijo tudi pušl’c Dolenjske, je vasica, obdana z neokrnjeno naravo, bogato kulturno dediščino in prijaznimi ljudmi, ki skrbijo za pristnost tega kotička Slovenije. Med dolenjskimi griči, pokritimi z vinogradi, so posejani nasadi ekoloških sadovnjakov, a središče in ponos te vasice na griču nad Sevnico je zagotovo gostilna in eko kmetija Repovž, ki ponosno ohranja korenine prednikov, piše uspešno zgodbo družinske slovenske gostilne in jo prenaša široma med slovenske dobrojedce. Upava, da dober glas seže tudi v kakšno svetovno deveto vas, saj si ta biser, skrit med dolenjskimi griči, to več kot zasluži.
Viri:
