“Normalno življenje”

Vsake toliko časa dobim kakšno poleno ali pa kar skladovnico drv pod noge in poslušam, kako sva neodgovorna, ker ne hodiva v službo, ne gradiva hiše, nimava avtomobila in še vedno živiva v pritličju pri starših. Poleg tega pa že skoraj celo leto neprestano potujemo naokoli!

Bolje bi bilo, da bi svoje prihranke nadgradila v masten kredit in pridno igrala vlogi klenih članov družbe, ki ne ugajajo le staršem in sosedom, temveč tudi vsem tetam in stricem v tretjem, četrtem in petem kolenu sorodstva. Bolje bi bilo, da bi z Ano preživela tistih nekaj ur dnevno, ko bi se naši urniki slučajno prekrižali – po možnosti porivajoč poln voziček »nujnih« stvari v nekem nakupovalnem centru. Res je skrajni čas, da zaprosiva za ta vsemogoči dosmrtni kredit in ignorirava dejstvo, da ga nekoč najverjetneje sploh ne bova mogla odplačevati ter si omisliva čimboljši avto, najnovejše telefone, vsakoletni poletni dopust na hrvaški obali in zimski oddih na avstrijskih smučiščih ter famozni prizidek k že tako preveliki dvonadstropni hiši staršev.
Da bova le normalna.
Da bova le dočakala pohvalno prikimavanje preostale družbe. In se šele v pozni starosti, čakajoč da umreva, spraševala, zakaj hudiča sva se gnala za vse to.
Da se le ne bo nihče več vtaknil v to, da trenutno ne hodiva v službo, trenutno ne gradiva hiše, trenutno nimava avtomobila in trenutno še vedno živiva v pritličju pri starših. Kar bi moralo biti sicer še najmanj problematično, saj je to v Sloveniji zelo lepo utečena praksa…

Meniva, da ljudje prepogosto vsak sleherni dan razmišljamo, kako bomo preživeli naše proste trenutke, vendar še naprej veselo ignoriramo srce, delamo stvari, ker jih moramo in ne zato, ker jih hočemo ali ker v njih uživamo. Pod podobnim pritiskom kot sedaj sva se počutila tudi takrat, ko sva napisala blog Neodgovorna starša. A midva dobro veva, da sva več kot odlična in odgovorna starša s pretežno jasnimi (in le včasih delno oblačnimi ) cilji in prihodnostjo. Ani in drug drugemu sva v tem letu lahko dala mnogo več kot v vseh prejšnjih letih. Najine sanje se počasi sestavljajo skupaj v sliko, ki sva si jo skicirala. Veva, kakšna želiva biti kot starša, zakonca in predvsem kot srečna človeka, obkrožena z ljudmi, ki naju bodo cenili in tudi podpirali.

About

2 komentarja

  • Ko sem prebrala tole sem se spomnila na besede prijateljice, ki mi jih je zadnjič, na klepetu ob tortici rekla. Nekako tako: “Nika, takrat ko slediš svojim ciljem, to je, ko poslušaš sebe in si si zvest v najglobljih globinah, takrat greš drugim najbolj na živce.”
    Kar dolgo sem o tem premišljevala. Potem sem pa dojela. Vse očitke, oz. sama bolj opažam pritajeno nevoščljivost, jemljem od takrat kot indikator na lahmusoveme papirju, da sem v redu, da sem na pravi poti. In dejansko mi prav to priliva olje na moj ogenj.
    Sicer pa, koliko ljudi dejansko potrebujemo v svojem življenju? Nam je res potrebno, da je celo sorodstvo na naši strani ali ob strani? Ljudje znajo biti kot pijavke, izčrpavajoči. In takšnih ne rabimo. Tisti, ki nas imajo res radi, so ponavadi tudi sami zadovoljni, ko nas vidijo srečne in to pomirja.
    Vsem pa tako ni dano, da bi kdaj zrli v vse te širjave, ki jih življenje ponuja, se v njih radostili in napajali. Žal.
    Zapis sem prebrala, kot bi ga zapisala sama in nekje nanj pozabila.
    Če vesta kaj hočeta, in si tega močno želita bo celo vesoljstvo pričelo delovati vama v prid.
    Veliko poguma in naj ne zmanjka moči za podporo drug drugemu, pa mali škratici. To je najboljši kredit za prihodnost.

    • Hvala Nika, za tako lepe besede <3 Res je, kakor si napisala. Vesolje veže nase vse občutke in naše misli, tako da kar razmišljamo to dobimo. Tudi tebi želiva, da v življenju hodiš proti svojim sanjam <3 Ni lepšega, kot jim slediti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja