Naše potepanje po Sloveniji sva poimenovala “Ustavimo čas”. Na El Caminu se je izkazalo, da med hojo dobro izkoristimo naš skupni čas, zato sva se odločila, da bomo na ta način odkrivali tudi našo prelepo zeleno deželo in uživali v njenih naravnih danostih. Preden smo se podali na pot, sva si izbrala nekaj krajev ob poti, v nadaljevanju pa bova pojasnila, zakaj sva se odločila za njih.
Naneslo je, da smo se potepali v dneh vročinskega vala. Prva dneva hoje od doma do Ljubljane in naprej do Zaplane sta bila kar naporna, saj so koraki po razbeljenem asfaltu še bolj oteževali naše začetke.
Prvi dan smo se ustavili in prespali v G LAND ROOMS, ki se nahajajo nad gostilno Gorjanc. Popoldanski počitek v okusno obnovljeni sobi nam je dobro del, proti večeru pa smo se zatekli v notranje dvorišče gostilne, kjer smo si privoščili zasluženo osvežitev.
Drugi dan smo po Tržaški cesti pot nadaljevali mimo Vrhnike in naprej do Zaplane. Naš cilj je bilo gostišče Mesec. Kot nalašč po dolgem dnevu in napornem dnevu hoje, ko je Sebastijanu tudi malo nagajalo zdravje, gostiteljev ni bilo doma in smo jih morali počakati vse do četrte ure popoldan. Na srečo imajo pred gostiščem lepo urejen vrt z otroškimi igrali in malo večjim ležalnikom, kjer smo se zamotili in lažje dočakali na našo sobo. Ta je bila zelo lepo urejena in čista, pogrešali pa smo malo bolj profesionalen odnos gostitelja.
Tretji dan smo se z velikim navdušenjem odpravili mimo naselij Rovtarske Žibrše in Medvedje Brdo ter se skozi zelo domiselno poimenovani vasi Dole in Gore po strmi in ovinkasti asfaltirani cesti spustili do Idrije.
Ta pot se bo Sebastijanu dobro vtisnila v spomin, saj si je skoraj povsem uničil nohta palcev na obeh nogah. Za nagrado nas je kak kilometer pred Kendovim dvorcem namočil še dež, da so se nas kar malo ustrašili, ko smo z dežnimi plašči vstopili na dobro znani hodnik recepcije.
Kljub temu, da je bil za nami zelo naporen dan, smo kmalu pozabili na vse in se prepustili sproščujoči energiji dvorca in njegovega osebja. Vedno znova in znova se zaljubiva v ta posebni kraj, ki naju kar vedno kliče in vabi, da ga ponovno obiščeva.
Četrti dan smo se po glavni cesti, ki vodi v Tolmin, odpravili do vasi Želin, nato pa ob zelo nevarni cesti polni tovornjakov pot nadaljevali do Cerkna. Tam smo se malo odpočili in nakupili zalogo hrane za naslednje dni, saj smo vedeli, da je to zadnji kraj s trgovino vse do Ribčevega Laza.
Iz Cerkna smo se odpravili naprej po asfaltirani ovinkasti cesti do Gorenjih Novakov. Medtem, ko je Ana sladko spala v ruzaku, se je nama pot neskončno vlekla. V glavah so se nama že porajale mračne misli in na trenutke bi lahko človek kar zarjovel od same jeze in tegote. Vse to pa naju je minilo v trenutku, ko smo zagledali lesene klopi pred domačijo pri Praprotniku, kjer domujejo – Apartmaji Bar Lovec, kjer nas je že skozi vrata pozdravil prijazni glas gostiteljice. Spila sva zaslužena Radlerja, Ana pa domači bezgov sok, malo smo pokramljali, nato pa nas je gostiteljica pospremila do čistega in zelo dobro opremljenega apartmaja, ki nam je ponujal čisto vse kuhinjske pripomočke. Ta kraj nama je bil zelo všeč, saj se nama je zdelo, kot da se je tam ustavil čas. Najbolj sva uživala zvečer, ko sva imela čas za sproščeno kramljanje z gostiteljema in vaškimi gosti, ki so v bar prišli gasit hudo žejo.
Po navodilih gostitelja, ki nam je svetoval, kako najenostavneje prečkati okoliško cerkljansko hribovje, smo se peti dan čez drn in strn odpravili mimo parkirišča Bolnice Franje do vasi Labinje, Poče in Bukovo. Od tam smo se spustili do kraja Grahovo ob Bači in po dolini ob glavni cesti pot nadaljevali do Kneže 76, kjer se nahajajo Apartmaji Reida. Navdušena sva bila nad apartmajem, ki smo ga dobili in presrečna, da smo imeli rezervacijo za dva dni. Na tem lepem kraju, obdanim s prvinskostjo narave, smo se odpočili in tudi ohladili v reki Bači. Posest je imela namreč svojo privatno plažo, na kateri smo večino vročih dni uživali v samoti. Kot opombo lahko dodava, da v tem primeru plačevanje s kartico ni bilo izvedljivo, zato morate imeti ob morebitnem obisku s sabo gotovino.
Po krajšem vikend počitku, smo se sedmi dan odpravili naprej po poti skozi vas Podmelec, do vasi Poljubinj, kjer smo po ovinkasti cesti zavili strmo v hrib in naveličani asfalta komaj dočakali bližnjico skozi gozd do planine Lom. V zavetju gozda smo se skrivali pred vročim soncem in nadaljevali pot do planine Kuk, od koder smo imeli le še uro hoda do koče na planini Razor.
Tam smo si takoj privoščili pravo slovensko malico – ajdove žgance, zabeljene z ocvirki in kislim mlekom. Streljaj od nas so tudi krave malicale svežo travo in cingljale z zvonci. Planino je v večernem času prevevala prav posebna spokojnost in svež gorski zrak, ki nas je hitro uspaval. Naslednje jutro smo se zbudili spočiti in pripravljeni na pravo gorsko avanturo.
Osmi dan smo že v zgodnjem jutru močno zagrizli v hrib. Nad planino smo v daljavi slišali cingljanje krav in se po rušju počasi, a zanesljivo, vzpenjali do vrha prelaza. Na poti se nisva mogla načuditi, koliko planik je bilo ob njej in ko smo prispeli do vrha Vogla, se je Ana ravno prebudila v jutro s prelepim razgledom na Triglavski narodni park.
Tam smo pomalicali in prijazno pokramljali s planinci, ki so se vračali na prelaz Globoko in nazaj v Soško dolino. Mi pa smo se do planine Zadnji Vogel spustili skozi Žagarjev graben. Spust po njem je bil prava dogodivščina in vmes nam je za trenutek kar malo zastal dih, saj je Sebastijanu z Ano na hrbtu na stezi spodrsnilo, a se je na srečo ujel.
V zgodnjem popoldnevu, ko smo sestradani prispeli do Ukanca in si privoščili dobro kosilo v kampu Zlatorog Bohinj, smo si zbistrili misli in se počasi odpravili proti Ribčevem Lazu. Tam smo se namestili v apartmaju Cerkovnik in sprejeli odločitev, da po 160 kilometrih razgibanih potk in prometnih cest zaključujemo naš potep. Naslednji dan smo se z avtobusom odpravili nazaj do Ljubljane.
Ta delček naše poti sva poimenovala “Ustavimo čas”, ker želimo opozoriti na naš prehiter tempo življenja in ker smo si želeli naš skupni čas preživeti v naravi, brez avtomobila, kot so to počeli včasih. Na poti smo srečali tudi nekaj ljudi, nekateri od njih so nas lepo sprejeli in z nami prijetno pokramljali. Ugotovili smo, da človek ob iskrenih srečanjih raste in da je to življenje, kakršnega si želimo in ki ga potrebujemo. Prav tako pa meniva, da znamo zaradi našega malega potepanja po Sloveniji, (še) bolj ceniti lepote naše dežele.