Do našega odhoda je natanko še dva meseca, ja natanko dva meseca bivanja v Sloveniji. V službi pa še malo manj, že kar odštevava dneve in si delava črtice na koledarju. Kar ne moreva verjeti, da sva naredila korak naprej ali pa v neznano. Za sabo puščava slabe temelje življenja, ki so se nama podrli. Mnogi od vas ne razumete in si mislite: kar službo bosta pustila, pa še slabe službe nimata. Za povrhu pa še ne vesta točno povedat kam gresta, kaj bosta počela tam in to z dve leti staro punčko.
Oba skupaj si ne delava prevelikih ciljev za naprej in naju ni čisto nič strah, ker ne bova imela vse načrtovano in ker ne veva kam nas bo odpeljala naša usoda. Zato sva včasih za koga tudi neodgovorna starša ali pa iz najinega vidika starša, ki želita, da svoji hčerki ponudita cel svet in čas, ki ga bomo skupaj preživljali.
Ravno zato nama je ta odločitev tako všeč, ker je brez pravil, brez must do it in je tako nepredvidljiva, da se bomo sproti odločali. Tudi v avtomobilu, ko vozimo ponoči po nam neznani cesti ne vidimo vse poti, ampak jo naši avtomobilski žarometi počasi razkrivajo meter po meter, od ovinka v naslednji ovinek ali do naslednjega odseka ceste. Tako je pa z našimi življenji in ne bova pustila, da bo naše letalo sanj ostalo na “trdnih tleh”, če pa je namenjeno temu, da leti in odkriva naš lepi svet.
Pred sedmimi leti sva prvič skupaj sanjarila kako bova prepotovala cel Južni pacifik, raziskovala in prečesala vse otoke, od najmanjšega do malo večjega. Ta želja je potem potiho živela v nama celi čas, vendar sva bila še nezrela za tako odločitev. Vmes so prišli poskusi, da bi kupila hišo v naši ljubi Sloveniji in si ustvarila srečno družinsko življenje. Vendar ali je hiša res potrebna za srečo? Potem pa sva šla štiri leta nazaj na potovanje po Novi Zelandiji in nazaj prišla še bolj negotova in zmedena. V trenutku, ko sva se peljala domov iz letališča sva imela tako veliko željo poiskati srečo v deželi dolgega belega oblaka, saj naju je popolno očarala.
Poskušala sva najprej z working holiday vizo, ki pa se nama je vsako leto spretno izmikala. Prijavila sva se na različne portale za iskanje službe in iskala kakršnokoli priložnost, da bi jo zagrabila in odšla. Čas pa je mineval, rodila se je Ana in spet sva se spraševala kako naprej.
Veva samo to, da sva naredila pravilno odločitev za najino družino. A ni najlepše na svetu delati stvari in odločitve iz srca?
