Ko sva bila doma v Sloveniji sva si zelo želela, da se najin ritem življenja umiri. Preveč hitenja drug mimo drugega, površna komunikacija, seveda tukaj nastane rutina, ki pa je ne prenesemo in nam gre iz dneva v dan na živce. Tukaj na Fijiju je zgodba popolnoma drugačna. Vedela sva, da bo ritem življenja čisto spremenjen. Fiji time. Po domače “da popizdiš”.
Ali nam je bilo tega treba?
No, pa je prva noč za nami. Zbudlli smo se v lepo sončno jutro. Včerajšnji dan je bil za nas eden najbolj napornih od kar potujemo vsi trije skupaj.
Jaz sem Dragić, ona je Dončić
Počasi odhajamo in pred nami je najtežji del, ki se mu reče poslavlanje. Na mesečnih ali tedenskih potovanjih tega nikoli ni bilo začutiti saj smo odšli samo na dopust. Zdaj pa se bomo kar odpravili na čisto neznano pot življenja, ki ni ne označena kam in koliko časa bo trajala, ampak je ravno zato še bolj zanimiva saj nas vabi, da odkrijemo zakaj in sploh nas tako zelo kliče glas naše notranjosti.
Iskanje samega sebe sredi oceana
Mesec oktober se približuje počasi a zelo vztrajno, v najinih glavah se porajajo še določeni strahovi ob stvareh, ki jih morava še postoriti do našega odhoda. Zanimivo pri vsem tem načrtovanju je, da za nekatere stvari sploh ne veva kako se jih bova sploh lotila in zaradi tega človek kar zamrzne. V življenju vedno hočemo biti stoodstotni. Ampak kaj v življenju je sploh ziher? Zato pa si želiva izzvati samega sebe in zbiti iz glave ven to naše ziheraštvo.
Sedaj smo trije! Kam pa zdaj?
Zdaj, ko je najina punčka stara že dve leti, smo v tem času obiskali že kar nekaj restavracij po svetu, kjer smo se imeli res fajn. Že kot fant in punca sva si želela, da bodo najini otroci skoraj vsepovsod z nama.
Tudi v takih restavracijah in krajih, kjer si je nekaterim težko predstavljati.
Neodgovorna starša
Do našega odhoda je natanko še dva meseca, ja natanko dva meseca bivanja v Sloveniji. V službi pa še malo manj, že kar odštevava dneve in si delava črtice na koledarju. Kar ne moreva verjeti, da sva naredila korak naprej ali pa v neznano. Za sabo puščava slabe temelje življenja, ki so se nama podrli. Mnogi od vas ne razumete in si mislite: kar službo bosta pustila, pa še slabe službe nimata. Za povrhu pa še ne vesta točno povedat kam gresta, kaj bosta počela tam in to z dve leti staro punčko.
Bangkok
Bil je večer, ko smo stopili ven iz terminala v vročo, vlažno in čisto drugačno podnebje, ki smo ga bili vajeni v Sloveniji tistih zimskih dni. Ta občutek je vedno nekaj posebnega ob prihodu v tropske kraje, ko v zraku začutiš vonj po vlagi, vročini in na plano iz svoje prtljage vlečeš kratke in pospravljaš dolge kose oblačil.
Kam nas vodijo sanje?
Nekateri vsaj približno poznate Fiji ali pa ste kdaj slišali za to otočje sredi Južnega Pacifika, ki ga krasijo mnoge tropske plaže. Ne piševa vam zato, da bi vam zdaj na dolgo razlagala turistične kraje in najbolj znane otočke, po katerih je to otočje bolj kot ne znano.
Kulinarični teden v Parizu
Bil je čas jeseni, na drevesih so počasi začeli odpadati rumenorjavi lističi in najina Ana je takrat dopolnila dobre štiri mesece. Ob misli, da bi bilo fajn spet malo zamenjati okolje za kratek čas, sva se odločila, da se preizkusimo na našem prvem skupnem potovanju z letalom in ne to kar v eno destinacijo, ampak v romantični Pariz.